Supreme Court dismisses appeal against traffic offense ruling, upholding new procedural rules for pending cases.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Prehodna določba 59. člena ZP-1C se nanaša na spremembe pravil ZP-1 o razmejitvi pristojnosti za odločanje o prekrških in ne predstavlja splošnega pravila, po katerem bi se spremenjena procesna pravila uporabljala le za postopke o prekrških, storjenih po njihovi uveljavitvi.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. M.Š. je bil z odločbo Policijske postaje Grosuplje z dne 31.1.2005 spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki c sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 60.000 SIT in stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Grosupljem je s sodbo z dne 8.6.2005 v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo, odločbo prekrškovnega organa odpravilo, nato pa M.Š. spoznalo za odgovornega storitve istega prekrška in mu izreklo enako sankcijo. Zoper navedeno sodbo je storilec vložil pritožbo, ki ji je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 18.8.2005 ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. V ponovljenem odločanju je Okrajno sodišče v Grosupljem s sodbo z dne 22.8.2006 odločilo enako kot v prvem postopku. Zoper to sodbo je zagovornica storilca vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani z uvodoma navedenim sklepom zavrglo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec A.P. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa povzema, da je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1C), ki je začel veljati 29.5.2006, spremenjen drugi odstavek 66. člena ZP-1 tako, da zoper prvostopenjsko sodbo ni več dopustna pritožba v primeru, ko je prekrškovni organ izrekel stransko sankcijo. Sklicuje se na prvi odstavek 59. člena ZP-1C, po kateri o prekrških, storjenih do uveljavitve ZP-1C, odločajo organi, ki so pristojni za odločanje o prekrških po dotedanjih predpisih. Ker je bil obravnavani prekršek storjen in postopek začet pred uveljavitvijo ZP-1C, bi se moral po stališču zahteve dokončati po prej veljavnih predpisih. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilcu v sodbi dalo pravilni pravni pouk, da je zoper sodbo dovoljena pritožba, sodišče druge stopnje pa je z zavrženjem pritožbe kot nedovoljene prekršilo določbo 59. člena ZP-1C v zvezi z določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1. Meni, da je določbo prvega odstavka 59. člena ZP-1C mogoče razlagati le tako, da se besedna zveza, da "o prekrških storjenih do uveljavitve tega zakona odločajo organi, ki so pristojni za odločanje o prekrških po dosedanjih predpisih", nanaša tako na stvarno in krajevno pristojnost organa kot tudi na uporabo predpisa, ki določa postopek. Ločnica med uporabo prejšnjega in novejšega predpisa je lahko edino datum storitve prekrška, saj bi bilo sicer kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril.

B. 4. Obseg pravice do pritožbe zoper odločbo okrajnega sodišča, izdano v postopku z zahtevo za sodno varstvo, ureja 66. člen ZP-1. Po prvem odstavku te določbe ZP-1 je zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena in zoper sodbo, s katero je bila na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka odločba prekrškovnega organa spremenjena v škodo storilca, dovoljena pritožba iz vseh razlogov, navedenih v 154. členu ZP-1. V skladu z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 je zoper druge odločbe sodišča prve stopnje pritožba dovoljena le, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane mere za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR. Določba drugega odstavka 66. člena ZP-1 je bila spremenjena na podlagi 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1C, Ur. l. RS, št. 40/2006). Pred to spremembo, ki je začela veljati 29.5.2006, je bila pritožba med drugim dovoljena tudi v primerih, ko je bila izrečena stranska sankcija.

5. V obravnavani zadevi je bila storilcu M.Š. za prekršek storjen dne 4.1.2005 z odločbo prekrškovnega organa z dne 31.1.2005 poleg globe izrečena tudi stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Grosupljem je o zahtevi storilca za sodno varstvo, vloženi dne 20.2.2005, prvič odločilo s sodbo z dne 8.6.2005. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 18.8.2005 ugodilo pritožbi storilca in navedeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, nato pa je Okrajno sodišče v Grosupljem o zadevi ponovno odločilo s sodbo z dne 22.8.2006. V času izdaje te sodbe torej glede na zgoraj navedeno pritožba po drugem odstavku 66. člena ZP-1 ni bila (več) dovoljena, zato je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko jo je z izpodbijanim sklepom zavrglo.

6. Zahteva se v zvezi s tem sklicuje na prvi odstavek 59. člena ZP-1C, po katerem o prekrških, storjenih do uveljavitve teh sprememb ZP-1, odločajo organi, ki so bili pristojni za odločanje o prekrških po dotedanjih predpisih. Vendar pa se ta prehodna določba nanaša le na spremembe pravil ZP-1 o razmejitvi pristojnosti za odločanje o prekrških med prekrškovnim organom in sodiščem (52. člen ZP-1 oziroma 16. člen ZP-1C) oziroma o krajevni pristojnosti za odločanje o zahtevi za sodno varstvo (drugi odstavek 60. člena ZP-1; 23. člen ZP-1C). Povzeta določba torej ne predstavlja splošnega pravila, po katerem bi se spremenjena procesna pravila uporabljala le za postopke o prekrških, storjenih po njihovi uveljavitvi. Določba 58. člena ZP-1C, ki izrecno ureja dovoljenost pritožbe po spremenjenem drugem odstavku 66. člena ZP-1, pa to vprašanje rešuje le v zvezi z začetkom uporabe eura kot denarne enote Republike Slovenije. Stališču zahteve, da je bila z izpodbijanim sklepom prekršena določba prvega odstavka 59. člena ZP-1C v zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 oziroma da bi se moral postopek na tej podlagi dokončati po prej veljavnih predpisih, glede na navedeno ni mogoče pritrditi.

7. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da je lahko ločnica med uporabo prejšnjega in novejšega procesnega zakona edino datum storitve prekrška, ker bi bilo sicer kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Pri presoji utemeljenosti povzetega očitka zahteve je treba upoštevati, da je pravica do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave, v hitrem postopku o prekršku zagotovljena že z zahtevo za sodno varstvo (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.3.2007, opr. št. U-I-56/06-31). Določba drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki v določenem obsegu dovoljuje tudi pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo, torej z vidika stranke zagotavlja odločanje o prekršku na treh stopnjah. Poleg tega stranka pravice do pritožbe ne pridobi z dnem storitve prekrška, prav tako ne z dnem začetka postopka o prekršku, temveč z dnem izdaje odločbe (sodbe oziroma sklepa) sodišča prve stopnje, ki jo je s takšno pritožbo mogoče izpodbijati. Glede na navedeno ni razloga, da bi glede pravice do pritožbe po drugem odstavku 66. člena ZP-1 primerjali položaj M.Š. s položajem storilcev, ki so storili prekršek pred uveljavitvijo ZP-1C, namesto s položajem tistih, pri katerih je bilo o zahtevi za sodno varstvo odločeno po uveljavitvi ZP-1C. Ustava ne zahteva, da bi se sodni postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel (primerjaj sklep Ustavnega sodišča z dne 12.9.2002, opr. št. U-I-21/02), takšnega pravila pa v prehodnih določbah ZP-1C prav tako ni določil zakonodajalec (točka 6 obrazložitve), zato očitek kršitve 14. člena Ustave oziroma pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ni utemeljen. Navedeno velja kljub temu, da je sodišče prve stopnje storilcu v sodbi dalo (napačen) pouk, da je zoper sodbo dovoljena pritožba. Pravni pouk namreč upravičencu sam po sebi pravice do pravnega sredstva (pritožbe) ne zagotavlja niti mu v obratnem položaju (t.j. pouk, da pritožba ni dovoljena, ko bi dejansko bila) te pravice ne jemlje, saj gre (oziroma ne gre) storilcu pravica do pritožbe na podlagi samega zakona.

8. Po ugotovitvi, da uveljavljane kršitve niso podane (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1) je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).