Appeal dismissed: Defendant's failure to appear despite insufficient notice does not invalidate detention order.

Zahteva zagovornikov obtoženega M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Čeprav obtožencu od vročitve vabila do razpisanega naroka glavne obravnave ni zagotovljen 8-dnevni rok za pripravo obrambe, se je na vabilo sodišča dolžan odzvati.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper obtoženega M.G. odrejen pripor na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Navedeno pravnomočno odločbo o odreditvi pripora z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijajo zagovorniki obtoženca in uveljavljajo kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep o odreditvi pripora razveljavi.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je namreč povsem zakonito odredilo pripor na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP, potem ko obdolženec pravilno vabljen na glavno obravnavo dne 26.6.2008 ni pristopil.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki zahteve menijo, da ni bil podan temeljni pogoj za odreditev pripora po 307. členu ZKP, ker obtoženec ni bil pravilno vabljen na glavno obravnavo razpisano za dne 26.6.2008, saj je vabilo nanjo prejel po vročevalcu šele dne 19.6.2008, torej šest dni pred obravnavo. V skladu z 288. členom ZKP mora biti namreč obtožencu vabilo na glavno obravnavo vročeno tako, da mu ostane med vročitvijo vabila in dnevom glavne obravnave dovolj časa za pripravo obrambe, najmanj pa 8 dni. Ta (minimalni) rok je obligatoren in ga je mogoče skrajšati le s soglasjem obtoženca. Zato obtožencu tudi dejstvo, da na ta narok ni pristopil, ne sme škodovati. Na narok razpisan za dne 16.7.2008 pa sploh ni bil vabljen.

Res je sicer, da obtožencu od vročitve vabila pa do razpisanega naroka glavne obravnave ni bil zagotovljen 8-dnevni rok za pripravo obrambe, vendar pa to ni razlog, da se obtoženec na vabilo ni bil dolžan odzvati. Nasprotno, to bi moral storiti, saj se navzočnost obdolžencev v kazenskem postopku zagotovi praviloma z vabilom, strožji ukrepi pa se uporabijo le tedaj, če se obdolženec na vabilo sodišča ne odzove. Pravilna je tudi trditev v zahtevi, da bi sodišče obtožencu moralo zagotoviti zadosten čas za pripravo obrambe, vendar pa to kot rečeno, ne pomeni, da je od presoje obtoženca odvisno ali se bo na vabilo odzval. V konkretnem primeru bi tako obtoženec moral pristopiti na glavno obravnavo in uveljavljati svojo zakonsko in ustavno pravico do roka za pripravo obrambe, sodišče pa bi bilo dolžno (kolikor obtoženec v skrajšanje roka ne bi privolil) narok preložiti in mu s tem omogočiti uveljavljanje te pravice. Glede na navedeno je sodišče ravnalo povsem pravilno, ko je presodilo, da se obtoženec, ki je bil v redu povabljen na glavno obravnavo, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, tako presojo pa je potrdilo tudi njegovo nadaljnje ravnanje (neuspele prisilne privedbe), oziroma je odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP povsem zakonita.

Zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustno vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Ker v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 tega zakona zavrnilo kot neutemeljeno.