Supreme Court rejects defense request for legality protection, upholding conviction for property damage under extreme necessity.

Zahteva zagovornika obsojenega D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000,00 EUR.

[JEDRO]

V koliziji dveh pravno zavarovanih interesov oziroma dobrin je mogoče presojati izključitev protipravnosti izvršenega dejanja z vidika pogojev, predpisanih za skrajno silo (12. člen KZ).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 28.5.2007 obsojenega D.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ ter mu izreklo po 50. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, oprostilo pa ga je plačila povprečnine. Odločilo je tudi, da je dolžan plačati oškodovani družbi A.d.o.o. premoženjskopravni zahtevek v znesku 111.356,00 SIT oziroma 464,68 EUR.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24.1.2008 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe, ustrezno pa odloči o stroških postopka.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ocenjuje, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane. Obe izpodbijani sodbi sta se opredelili tudi do vprašanja protipravnosti obsojenčevega ravnanja in ga ustrezno obrazložili. Navedbe zahteve, da sodišče ni sledilo obsojenčevemu zagovoru v tem delu, vsebinsko pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten. Ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo zakon in obsojencu neutemeljeno prisodilo plačilo povzročene škode. Sodišče je premoženjskopravni zahtevek prisodilo skladno z drugim odstavkom 105. člena ZKP. Obsojeni je s svojim dejanjem poškodoval tujo stvar in s tem lastniku povzročil škodo, ki jo je dolžan povrniti.

Predlog vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da so v ravnanju obsojenca podani znaki silobrana oziroma skrajne sile, ki izključujejo protipravnost ter v zvezi s takim stališčem ocenjuje ugotovljena dejstva in okoliščine obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Zahteva tudi meni, da je sodišče obsojenca v nasprotju s civilnopravno zakonodajo obsodilo na plačilo odškodnine ter s tem posledično napačno uporabilo kazenski zakon. V motenjski pravdi je namreč bilo pravnomočno ugotovljeno, da je obsojenec 2.2.2006 izvrševal dovoljeno samopomoč.

Vložnik zahteve uveljavlja kršitve iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, pri čemer jih ne opredeli konkretno. Iz obrazložitve zahteve v delu, v katerem navaja, da je obsojenec dejanje storil v okviru izvajanja samopomoči, kakor mu to dovoljuje 31. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in da so v obsojenčevem ravnanju podani znaki silobrana oziroma skrajne sile, ki izključujejo protipravnost, pa sledi, da očita pravnomočni sodbi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Obe nižji sodišči sta presodili vprašanje protipravnosti obsojenčevega ravnanja. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče do zagovora, v katerem se je obsojenec skliceval na samopomoč in v bistvu zaključilo, da protipravnost njegovega dejanja ni izključena. Sodišče druge stopnje je pritrdilo takšni presoji. V obrazložitvi sodbe je povzelo vsebino določbe 31. člena SPZ ter ob sprejeti presoji prvostopenjskega sodišča ocenilo, da obsojenčevo ravnanje ne ustreza v SPZ predpisanim kriterijem. Hkrati je presodilo, da obsojenčevega ravnanja tudi ni mogoče opredeliti kot dejanje, storjeno v silobranu oziroma v skrajni sili. Obrazložilo je, da ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je bila obramba zoper napad neizogibno potrebna ter da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače. Presodilo je tudi okoliščine, povezane z možnostjo uporabe parkirišča iz smeri vzhodnega dela lokala A. bar. Glede na pritožbene navedbe pa tudi utemeljilo, da obsojenec obravnavanega kaznivega dejanja ne bi smel storiti tudi, če bi bil odhod gostov lokala s parkirišča onemogočen, ampak bi moral nemudoma zahtevati sodno varstvo posesti, torej vložiti tožbo zaradi motenja posesti.

Povsem jasno je, da se obe sodišči pri navedeni presoji izhajali iz ugotovljenih dejstev. V bistvenem obsegu so v obrazložitvi zahteve tudi povzeta s poudarkom, da je družba A.d.o.o. povsem samovoljno postavila zapornico ter tako preprečila nadaljnjo mirno uporabo poti oziroma parkirišča, kar je pomenilo protipraven poseg v pravno zavarovano dobrino obsojenca ter gostov, ki zaradi zaprtja zapornice s svojimi vozili ob odhodu iz lokala niso mogli zapustiti parkirišča. Obsojenec se je bil prisiljen ubraniti na edini možni in povsem primerni način, z odstranitvijo oziroma onesposobitvijo protipravno postavljene ovire. Obsojenčeva obramba je bila istočasna z napadom oškodovanca na zavarovano dobrino in zato so po oceni vložnika zahteve podani vsi znaki silobrana, kar bi morali sodišči sami tudi upoštevati.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje gre v tej zadevi za kolizijo dveh pravno zavarovanih interesov oziroma dveh pravno zavarovanih dobrin. V takem položaju je mogoče presojati izključitev protipravnosti izvršenega dejanja z vidika pogojev, predpisanih za skrajno silo (12. člen KZ), ki so drugačni in tudi strožji kot pri silobranu. Sklepanje o tem, ali so podani vsi predpisani pogoji, je odvisno od ugotovljenega dejanskega stanja. Med ostalim je sestavina skrajne sile tudi odvračanje nevarnosti, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, kakor s poškodbo tuje pravne dobrine. Zato se storilec kaznivega dejanje ne more sklicevati na skrajno silo, če bi lahko na drugačen način preprečil grozečo nevarnost. Iz razlogov izpodbijanih sodb, posebej še iz obrazložitve drugostopenjske sodbe, je razvidno, da sta nižji sodišči presodili, da v obravnavanem primeru ugotovljene dejanske okoliščine ne omogočajo sklepanja, da je obsojenec ravnal v skrajni sili. Posebej še, ker je obsojenec imel možnost (izpovedba B.V.) doseči odprtje vrat na drug primeren način.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče ugotovilo, da je obsojenec s svojim dejanjem poškodoval električne vodnike na vratih ograje podjetja A.d.o.o. in mu s tem povzročil škodo v znesku 111.356,00 SIT. V takem položaju in ker sodišče ni sledilo trditvi, da je izključena protipravnost njegovega ravnanja, je glede na oškodovančevo uveljavitev (101. člen ZKP) utemeljeno odločilo tudi o premoženjskopravnem zahtevku. V motitveni pravdi, na katero se sklicuje vložnik zahteve, je bilo ugotovljeno, da sta toženi stranki M.Š.s.p. in družba A. d.o.o. motili tožečo stranko A. bar R.V.s.p. v njeni mirni posesti parc. št. 1682/1, 1678/1 in 1678/4 k.o. P. s tem, ko sta dne 16.3.2006 in 23.3.2006 zaprli vhodna vrata k poslovnemu objektu M. na meji s parc. št. 1682/2 k.o. P. Z vprašanjem, ali je obsojenec bil upravičen do samopomoči dne 2.2.2006, se pravdno sodišče ni ukvarjalo z vidika presoje sestavin, ki jih predpisuje 31. člen SPZ, kar je glede na procesno situacijo podjetja A. bar povsem razumljivo. Zato ni mogoče slediti stališču vložnika zahteve, da je sodišče odločilo o premoženjskopravnem zahtevku v nasprotju s civilnopravnimi predpisi ter da je v posledici tega tudi kršilo kazenski zakon.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega D.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).