Supreme Court acquits defendant for crimes against humanity due to lack of proven specific intent to overthrow state.

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se obsojeni M.P. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i o b t o ž b e, da je neugotovljenega dne oktobra ali novembra 1949 v K. na svojem domu sprejel dva oborožena ilegalca, ki sta prišla iz Avstrije v FLRJ in jima ob tej priliki nudil hrano in zavetišče ter za to pomoč prejel kot nagrado tri glavnike in tri zavojčke saharina, tedaj podpiral osebe, ki so se skrivale pred oblastmi, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

[JEDRO]

Za kazensko odgovornost storilca po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo ni zadostovala ugotovitev enega ali več ravnanj, opredeljenih v 3. členu tega zakona, temveč je bilo potrebno ugotoviti tudi namen, predpisan v 2. členu zakona.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15.6.1950 obsojenega M.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD ter mu z uporabo drugega odstavka 12. člena istega zakona izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora ter izgubo državljanskih pravic za dobo enega leta. Po prvem odstavku 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 100,00 dinarjev. Po 65. členu Kazenskega zakonika (KZ) mu je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je od 27.3.1950 dalje prebil v preiskovalnem zaporu. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo z dne 25.7.1950 zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati povprečnino v znesku 100,00 dinarjev.

Vrhovna državna tožilka je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega M.P. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe za kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče vročilo obsojenčevemu sinu F.P., ki nanjo ni odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obsojeni M.P. je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD z očitkom, da je podpiral osebe, ki so se skrivale pred oblastmi na tak način, da je na svojem domu sprejel oborožena ilegalca in jima nudil hrano ter zavetišče.

V prvem odstavku 2. člena je ZKLD opredelil kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo kot vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. V določbah 3. člena je zakon predpisal, kdo zlasti velja za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ter v 14. točkah opredelil posamezne izvršitvene oblike dejanj.

Po 14. točki 3. člena ZKLD je kaznivo dejanje storil, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju ali ulovitvi.

Glede na razlago teh predpisov, ki jo je sprejelo Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločba z dne 22.10.1998, št. U-I-247/96), je bilo treba dejanja, opredeljena v 3. členu ZKLD, presojati skupaj z določbo 2. člena, na kar napotuje uvodni stavek k 3. členu. Zato je storilčev naklep moral zajemati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Za kazensko odgovornost posameznega storilca ni zadostovala ugotovitev enega ali več ravnanj, opredeljenih v 3. členu, temveč je bilo potrebno ugotoviti tudi namen, predpisan v 2. členu. Slednje hkrati pomeni, da je ta zakonski znak moral biti v opisu dejanja opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami.

Kot utemeljeno navaja zahteva za varstvo zakonitosti, ravnanje obsojenega M.P. ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, za katero je bil spoznan za krivega. V opisu kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, ni konkretiziran zakonski znak, ki se nanaša na namen, predpisan v 2. členu ZKLD (obarvan naklep), prav tako tega namena sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo in ga v sodbi tudi ni obrazložilo. V takem položaju se pokaže, da dejanje obsojenca, kot je opisano v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, nima vseh v navedenem zakonu predpisanih znakov, zaradi česar je podana z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojenega M.P. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Ker je obsojenec oproščen obtožbe, je bilo treba odločiti, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP).