Supreme Court dismisses request for protection of legality regarding evidence assessment in detention extension proceedings.

Zahteva zagovornika obdolženega J.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Vprašanje pravilnosti dokazne ocene je vprašanje pravilnosti dejanskega stanja, tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom zoper obdolženega J.B. podaljšalo pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbo zagovornika obdolženca je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 20.5.2008 zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je zagovornik obdolženega J.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka in predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevi ugodi, izpodbijani sklep o podaljšanju pripora razveljavi in obdolženega J.B. izpusti na prostost.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP ocenil, da uveljavljane kršitve niso podane in predlagal naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Zagovornik obdolženca je na odgovor vrhovnega državnega tožilca odgovoril in navedel, da vztraja pri ugovorih, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti in pri svojem predlogu.

B. 5. Vložnik ugovor, da v času odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov za to niso bili izpolnjeni pogoji, in sicer obstoj utemeljenih razlogov za sum kaznivega dejanja po 196. členu KZ, opira na svojo dokazno oceno dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je sodišče odredilo ukrepe. Vprašanje pravilnosti dokazne ocene je vprašanje pravilnosti dejanskega stanja, tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Zatrjevanje o nezakonitosti odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov vložnik opira na trditev, češ da so bili posamezni ukrepi odrejeni na podlagi ugotovitev drugih, prej odrejenih ukrepov pri tem pa ni bilo v odredbi izkazano, zakaj policisti dokazov niso uspeli pridobiti na drug način. To ne drži, sodišče je v odredbah pojasnilo, da so v združbi tudi osebe, ki so že seznanjene s klasičnimi metodami dela policije, da gre za dobro organizirano kriminalno združbo, katere kriminalna dejavnost temelji tudi na prodaji večjih količin drog na območju Republike Slovenije, na prevozu in tihotapstvu drog v državah Evropske unije in da na drug način tako ne bi bilo mogoče ugotoviti lokacij, na katerih osumljenci skladiščijo prepovedane druge z namenom nadaljnje preprodaje. Navedeno je bilo tudi, da obdolženi B. in ostali storilci droge ne skrivajo na naslovih bivanja ali v svojih vozilih, temveč na neugotovljenih mestih izven naslova bivališča.

7. Obstoj utemeljenega suma je bil zanesljivo ugotovljen že ob uvedbi preiskave in nato potrjen z njenimi ugotovitvami. Zatrjevanje, da niso bili izvedeni predlagani dokazi v korist obdolženca, je na splošni ravni in ga ni mogoče preizkusiti, pa tudi sicer v tej fazi postopka to ni razlog za razveljavitev sklepa o priporu. Tudi v zvezi z vprašanjem obstoja utemeljenega suma vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s tem pa glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ne more uspeti.

8. Izpodbijana sklepa sodišča prve in druge stopnje sta utemeljili tudi obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Okoliščina, da je bil obdolženi J.B. že obsojen, da je še v drugem kazenskem postopku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in je bil v tem postopku v priporu eno leto in šest mesecev, kažejo izrazito na ponovitveno nevarnost, okoliščine v zvezi s sedaj obravnavanim dejanjem pa govorijo o teži dejanja. Vse navedene okoliščine tudi kažejo na neogibnost pripora. Takšna dejanja, kot so obravnavana, predstavljajo veliko ogrožanje zdravja potencialnih uživalcev drog, ki bi jim jo dobavil obdolženi B. Njegova odločenost za izvrševanje takšnih kaznivih dejanj tudi ne dopušča milejšega ukrepa kot je odvzem prostosti za preprečitev takšne nevarnosti.

C. 9. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva zagovornika obdolženega J.B. ni utemeljena, niso namreč podane kršitve, ki jih uveljavlja, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.