Supreme Court rejects request for legal protection against findings on extradition conditions as inadmissible. The request is not allowed because such findings are not final judicial decisions. The court ruled that extradition conditions are determined by the minister, not the courts. The request is inadmissible because it challenges a ministerial decision, not a final court judgment. The request is rejected because it lacks specific legal violations and targets a non-judicial act. The request is dismissed because the legal protection mechanism applies only to final court rulings. The request is rejected because the extradition process is governed by administrative authority, not judicial finality.

Zahteva obdolženega Š.H. za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Ugotovitvene odločbe o obstoju oziroma neobstoju pogojev za izročitev tujca drugi državi ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 31.3.2008 ugotovil, da so za obdolženega Š.H. po Evropski konvenciji o izročitvi z dne 13.12.1957, dodatnem Protokolu k Evropski konvenciji o izročitvi z dne 15.10.1975 in drugem dodatnem Protokolu k Evropski konvenciji o izročitvi z dne 17.3.1978 ter po 522. členu slovenskega Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izpolnjeni pogoji za izročitev Republiki Hrvaški. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 29.4.2008 zavrnilo pritožbe obdolženca in zagovornika kot neutemeljene.

Obdolženec je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer ne navaja konkretnih kršitev zakona. Ne soglaša z odločitvijo nižjih sodišč ter se smiselno zavzema za spremembo napadenega sklepa z ugotovitvijo, da niso izpolnjeni pogoji za njegovo izročitev.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obdolžencu in zagovorniku, ki sta se o njem izjavila. V izjavah zavračata navedbe vrhovnega državnega tožilca, zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče sledi navedbam zahteve obdolženca. Slednji pa se zavzema za ugodno rešitev njegove prošnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po prvem odstavku 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, le po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Postopek o izročitvi obdolženca drugi državi sicer urejajo določbe Zakona o kazenskem postopku v posebnem poglavju, vendar pa ugotovitvene odločbe o obstoju oziroma neobstoju pogojev za izročitev tujca drugi državi, ni mogoče enačiti s pravnomočno končano kazensko zadevo, kot jo pogojuje za vložitev tega izrednega pravnega sredstva prvi odstavek 420. člena ZKP. O izročitvi ali neizročitvi namreč dokončno odloči minister za pravosodje (530. - 532. člen ZKP). Izjema, ki jo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom predvideva ZKP, je pravnomočna odločba o odreditvi in podaljšanju pripora (četrti odstavek 420. člena ZKP).

Ker procesne določbe zahteve za varstvo zakonitosti za obravnavane primere ne predpisujejo posebej, splošna določba za njeno vložitev pa je omejena na pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred izdajo takšne odločbe po pravnomočno končanem kazenskem postopku, jo je bilo potrebno v smislu določbe drugega odstavka 423. člena ZKP zavreči kot nedovoljeno.