Supreme Court rejects second request for legal protection against final judgment due to prior request.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Če je upravičenec (v tem primeru vrhovni državni tožilec) pravico vložiti izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo že konkretiziral, ponovna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto sodbo ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 8.3.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 8.6.2005, je sodišče M.Č. in D.M. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja tihotapstva po prvem odstavku 255. člena KZ.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec H.J. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga Vrhovemu sodišču, naj ugotovi, da sta bila s sodbama Okrožnega in Višjega sodišča kršeni določbi prvega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 3. člena KZ v zvezi z 255. členom KZ, ne da bi se posegalo v pravnomočni sodbi.

B. - I.

3. Ob preizkusu zahteve je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je vrhovni državni tožilec zoper citirani sodbi dne 5.10.2005 že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo opr. št. I Ips 328/2005 z dne 12.7.2007 in z njo zahtevo vrhovnega državnega tožilca zavrnilo. Zahtevo je zavrnilo zato, ker vložnik v zahtevi ni izpodbijal kršitve materialnega zakona, ki bi bila v zvezi z izrekom sodbe. Vložnik je torej izpodbijal le razloge pravnomočne sodbe, ne pa izreka kot edinega materialno pravnomočnega dela sodbe.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 25.10.2007 pa vrhovni državni tožilec poleg kršitev materialnega zakona navaja tudi kršitve določb kazenskega postopka, s čimer izpodbija tudi izrek citiranih sodb. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

5. Zahteva se v skladu z določbo 2. odst. 422. člena ZKP zavrže, če je vložena zoper odločbo vrhovnega sodišča (drugi odstavek 420. člena), če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice (prvi odstavek 421. člena), ali če je prepozna (tretji odstavek 421. člena).

6. V obravnavanem primeru je vložnik zahteve za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec. Slednji, kot varuh zakonitosti, v primerjavi z drugimi upravičenci za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti uživa drugačen položaj, ki se kaže med drugim v tem, da sme vrhovni državni tožilec vložiti zahtevo tako v korist kakor tudi v škodo obdolženca (drugi odstavek 421. člena ZKP), ne da bi bil pri tem omejen z rokom, kakor to velja za ostale upravičence (tretji odstavek 421. člena ZKP) in to ne le zaradi v prvem odstavku naštetih kršitev, ampak zaradi vsake kršitve zakona (tretji odstavek 420. člena ZKP).

7. Vendar pa drugačen položaj vrhovnega državnega tožilca ne pomeni, da mu je dovoljeno zoper iste sodbe vlagati zahtevo za varstvo zakonitosti brez omejitev. Zahteva za varstvo zakonitosti je pravno sredstvo, s katerim je zakonodajalec v skladu s 158. členom Ustave Republike Slovenije omogočil poseg v kazenskopravno razmerje, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sodbo sodišča. Pravnomočnost je lastnost sodnih odločb, zoper katere ni več rednega pravnega sredstva in ki jih mora spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodiščih). S tem je pravnomočnost izraz načela pravne varnosti kot prvine pravne države; zagotavlja namreč trdnost in predvidljivost pravnih razmerij, ki so predmet pravnomočne odločitve, s čimer se krepi tudi zaupanje v pravni red. Ustava v 158. členu torej določa pogoje in način, ko je odločanje o pravnomočno urejenih pravnih razmerjih vendarle dopustno - a le izjemoma. V tem smislu velja razlagati tudi pristojnost Vrhovnega sodišča, da odloča o izrednih pravnih sredstvih (drugi odstavek 127. člena Ustave). Prav zaradi tega je Vrhovno sodišče ocenilo, da je treba določbe o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti presojati strožje. ZKP sicer izrecno ne ureja primera večkratnega vlaganja zahtev vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti. Kljub temu pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče določb ZKP razlagati tako, da večkratno vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti dopuščajo. Določbo 421. člena ZKP, ki vrhovnemu državnemu tožilcu daje abstraktno upravičenje vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, je treba razumeti ozko: če je upravičenec, v tem primeru vrhovni državni tožilec, upravičen vložiti izredno pravno sredstvo zoper citirani sodbi že konkretiziral, ponovna vložitev zahteve zoper isto sodbo ni dovoljena. Dejstvo, da vrhovni državni tožilec s prvo zahtevo ni uspel, je povsem nepomembno, ne glede na to, ali v novi zahtevi zatrjuje iste ali druge kršitve.

8. Strožji pristop k predpostavkam dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti na drugi strani narekuje tudi razumevanje določb ZKP, ki izrecno določajo, kdaj zahteva ni dovoljena. Zahteva ne bo dovoljena, kadar je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča, s katero je bilo že odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 422. in drugim odstavkom 423. člena ZKP). Dopustiti upravičencu večkratno vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto sodbo bi odprlo možnosti zaobiti citirano določbo, ki izključuje vlaganje zahtev zoper odločbe, s katerimi je o zahtevi za varstvo zakonitosti odločilo Vrhovno sodišče. Primer vložitve zahteve zoper tako odločbo Vrhovnega sodišča in primer vložitve nove zahteve zoper isto sodbo sta si namreč v bistvenem podobna. V obeh primerih je končni cilj zahteve lahko le pridobitev nove odločbe Vrhovnega sodišča o isti stvari, t.j. o kršitvah v zvezi s pravnomočno sodno odločbo in postopkom, ki je tekel pred pravnomočnostjo, pred sodiščem prve in druge stopnje. Zakonodajalec je v interesu zaupanja v pravo z izključitvijo vlaganja zahtev zoper odločbe Vrhovnega sodišča o zahtevah za varstvo zakonitosti zamejil nadaljnje razpravljanje in s tem tudi negotovost v kazenskih postopkih. Podobno je po presoji Vrhovnega sodišča treba ravnati tudi v obravnavanem primeru.

B-II

9. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 2. odst. 423. člena ZKP zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrglo.