Appeal against final judgment dismissed; refusal to call witnesses did not violate defense rights.

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Samo zato, ker sodišče prve stopnje pred izrekanjem sodbe ni ugodilo predlogu zagovornika za zaslišanje dveh prič, še ni mogoče trditi, da so bile na glavni obravnavi prekršene obdolženčeve pravice do obrambe.

Kršitev 10. točke 364. člena ZKP v danem primeru sploh ne pride v poštev, saj se je zoper sodbo prve stopnje pritožil tudi javni tožilec.

[OBRAZLOŽITEV]

Temeljno sodišče je s sodbo, navedeno v uvodu, spoznalo obd. za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ RS in ga obsodilo na kazen 3 mesece zapora, poleg tega pa mu tudi po členu 68 KZ SFRJ v zvezi s 4. členom ustavnega zakona Republike Slovenije izreklo varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 8 mesecev. Višje sodišče je s sodbo delno ugodilo pritožbi javnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu kazen zvišalo na 4 mesece zapora, sočasno pa je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo obdolženca in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenca je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v kateri se sklicuje na kršitve določb kazenskega postopka po 10. točki 1. odstavka 364. člena ZKP in na kršitev obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Kršitev določbe iz 10. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, na katero se sklicuje vlagatelj zahteve, se stori s prekršitvijo prepovedi iz 378. člena ZKP, po kateri se v primeru, če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Taka prekršitev v danem primeru sploh ne pride v poštev glede na to, da se je zoper sodbo sodišča prve stopnje poleg obdolženca pritožil še javni tožilec in je na pritožbo slednjega tudi bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena v obtoženčevo škodo z izrekom višje kazni zapora.

Samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje pred izrekanjem sodbe ni ugodilo predlogu zagovornika za dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem dveh prič, še ni mogoče trditi, da so bile na glavni obravnavi kršene obdolženčeve pravice do obrambe. Sodišče more dovoliti strankam, da predlagajo dokaze, vendar pa ima tudi pravico, da presodi, katere dokaze bo na glavni obravnavi izvedlo. Po omenjenih predlogih je v danem primeru sodišče pravilno odločilo s sklepom senata po 4. odstavku 292. člena ZKP, ta sklep je bil tudi v skladu z določbo 5. odstavka 292. člena razglašen in s kratko obrazložitvijo vpisan v zapisnik o glavni obravnavi in končno je sodišče v sodbi v skladu z določbo 7. odstavka 357. člena ZKP v obrazložitvi pisne sodbe določno navedlo, iz katerih razlogov ni ugodilo omenjenim predlogom. V zvezi s pravicami obrambe na glavni obravnavi se vlagatelj ne more sklicevati še na to, da ni bilo upoštevano mnenje, ki ga je sam preskrbel pri Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani, saj je elaborat omenjenega inštituta bil sodišču predložen šele v pritožbenem postopku. Kolikor hoče vlagatelj zahteve s tem izraziti, da naj bi bile prekršene določbe kazenskega postopka tudi v pritožbenem postopku, pa je treba pripomniti, da takih kršitev ni videti, saj je sodišče druge stopnje ocenilo pomembnost omenjenega strokovnega elaborata za dokazovanje dejanskega stanja v kazenskem postopku in o tem tudi v obrazložitvi svoje pisne sodbe v skladu s 1. odstavkom 388. člena ZKP navedlo ustrezne razloge. Tako se pokaže, da vlagatelj zahteve pravzaprav le izpodbija dejansko stanje, le-to pa po določbah od 1. do 3. točke 427. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Glede na to, da zagovornikova zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne navaja nobenega utemeljenega razloga iz 1. do 3. točke 427. člena ZKP, jo je bilo treba v skladu z določbami 421. in 429. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.