Court dismisses appeal for fee waiver request rejected due to prior final decision on same request.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Ker je bilo tako o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za tožbo in opomin že pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso podane procesne predpostavke za odločanje o ponovnem tožnikovem predlogu, ki vsebuje enak pravovarstveni zahtevek, zato je moralo njegov ponoven predlog zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrglo tožnikov predlog z dne 18.7.2007 za oprostitev plačila sodnih taks za tožbo in opomin v skupnem znesku 82,27 EUR.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik pri tem sodišču 23.8.2005 vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.4.2005. Sodna taksa za tožbo ob njeni vložitvi ni bila plačana, prav tako pa v njej tožnik ni predlagal taksne oprostitve. Po prejemu opomina za plačilo sodne takse za tožbo in opomin v znesku 19.950,00 SIT je tožnik 3.10.2005 podal predlog za taksno oprostitev, ki se je nanašal tudi na navedeno zapadlo taksno obveznost. Sodišče je s sklepom, št. U 1873/2005 dne 10.1.2006, predlogu (delno) ugodilo in tožnika oprostilo plačila sodnih taks od 3.10. 2005 dalje, tako da že zapadla taksna obveznost z oprostitvijo ni bila zajeta. Na ponovno prošnjo mu je s sklepom, št. U 1873/2005 z dne 21.3.2006, taksno obveznost odložilo do odločitve o glavni stvari, o kateri je bilo odločeno s sodbo z dne 29.5.2007. Dne 8.7.2007 je bil tožniku vročen opomin za plačilo omenjene taksne obveznosti, tožnik pa je 18.7.2007 pri sodišču prve stopnje ponovno vložil prošnjo oziroma predlog za oprostitev te taksne obveznosti. Ta ponovni predlog pa je sodišče zavrglo, ker po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ponovno odločanje o že odločeni stvari predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da se ne strinja, da mu je bila vloga za oprostitev plačila sodne takse zavrnjena in da je bil v pravnem pouku poučen na možnost pritožbe (pravilno tožbe), s tem, da v istem pravnem pouku niso bili navedeni stroški za to pritožbo. Iz tega razloga je bil s strani sodišča zaveden, sicer bi takoj ob vložitvi pritožbe podal vlogo za oprostitev plačila sodnih taks z vsemi potrebnimi listinami, kot je to storil 3.10.2005, ko ga je sodišče o tem poučilo. Kot državljan RS je nevešč poznavanja zakonodaje s področja zakona o sodnih taksah. Glede na to da mu je bila kršena pravica, ki izhaja iz pomanjkljivosti pravnega pouka s strani sodišča, vztraja, da se ga oprosti tudi plačila sodne takse, ki izhaja iz njegovih pritožb pred vložitvijo njegove vloge za oprostitev plačila sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožnikov ponovni predlog za oprostitev plačila sodnih taks in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pravilno pa mu je tudi ponovno pojasnilo, da po prvem odstavku 14. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04) sklep o taksni oprostitvi učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za taksno oprostitev, in da zato tožnika s sklepom o taksni oprostitvi glede na 1. točko drugega odstavka 4. člena ZST-UPB1, po kateri nastane taksna obveznost za vloženo vlogo takrat, ko se vloga izroči, ni moglo oprostiti plačila sodnih taks za nazaj, temveč šele od dneva, ko je prejelo prvega od njegovih predlogov za taksno oprostitev. Ker je bilo tako o tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse za tožbo in opomin že pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso podane procesne predpostavke za odločanje o ponovnem tožnikovemu predlogu, ki vsebuje enak pravovarstveni zahtevek, zato je moralo njegov ponoven predlog zavreči.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje v pritožbi, da je nevešč poznavanja zakonodaje s področja sodnih taks in se v tej zvezi sklicevati na napačen oziroma pomanjkljiv pravni pouk, ker v njem ni bilo navedeno tudi, da je treba za tožbo plačati takso oziroma da bo imel z njeno vložitvijo stroške, saj takšen pouk v primeru upravnega spora ni obvezna sestavina pravnega pouka po tretjem odstavku 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.