Appeal dismissed because asylum rejection became final, rendering the motion restriction moot and eliminating legal interest.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Po pravnomočni odločitvi o prošnji za priznanje azila preneha "učinkovati" tudi omejitev gibanja. Tožnik si s pritožbo ne more izboljšati pravnega položaja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/06, 37/06 - sklep US in 134/06 - odl. US) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 16.10.2007, s katerim je le ta tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za en mesec, in sicer od dne 16.10.2007 od 12.45 ure do dne 16.11.2007 do 12.45 ure. Sodišče prve stopnje se je v celoti strinjalo z odločitvijo tožene stranke, ki je odločila o podaljšanju omejitve gibanja na podlagi 3. alineje 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. in 5. alinejo 36. člena ZAzil.

Tožnik je zoper sodbo vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je zaradi psihičnih težav že skušal narediti samomor in da bi se moral zdraviti v psihiatrični bolnišnici. Tam je že bil in zdravje se mu je v tistem času močno izboljšalo. Iz psihiatrične bolnišnice bi lahko pobegnil, vendar ni, kar kaže na to, da ni begosumen. Tožnik sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

V skladu z določbo 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, pritožba ni dovoljena, če jo vloži oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve pritožbi izboljšal svoj pravni položaj. Če pa si tožnik ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu, torej tudi za odločanje o pritožbi. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom tožniku podaljšala omejitev gibanja. Toda o tožnikovi pritožbi zoper sodbo, s katero je bila potrjena odločitev tožene stranke, da se tožnikova prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena, je bilo že pravnomočno odločeno (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 611/2007-2 z dne 10.10.2007). Ob takšni pravnomočni odločitvi glede azila je tudi omejitev gibanja (podaljšanje omejitve) v zvezi z azilom, določena z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom tožene stranke prenehala učinkovati.

Glede na navedeno si tožnik ne more več izboljšati svojega pravnega položaja oziroma ne more doseči ugodnejše rešitve v tem upravnem sporu. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ni izkazan, pritožba tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje ni dovoljena. Ob takšni ugotovitvi se pritožbeno sodišče v presojo pritožbenih razlogov ni spuščalo.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.