Appeal allowed: Multiple lawyers filing separate suits against the same administrative act do not constitute res judicata.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

[JEDRO]

Če v upravnem sporu stranko zastopa več odvetnikov, se tožbe, vložene od različnih odvetnikov, ne štejejo za nove tožbe in jih ni mogoče zavreči zaradi litispendence, saj so vse, bodisi kot samostojne ali kot dopolnitev prvotne tožbe, usmerjene zoper isti akt uprave, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 3. odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrglo tožbo tožeče stranke, vloženo dne 24.9.2007 po pooblaščencu A.A., zoper odločbo tožene stranke. Navedlo je, da je tožnica skupaj še z dvema osebama po drugem pooblaščencu dne 24.8.2007 že vložila tožbo, ki jo prvostopno sodišče vodi pod opr. št. U 1689/2007, zoper isto odločbo tožene stranke. Prva tožba je bila poslana v odgovor toženi stranki dne 27.8.2007. Tožena stranka je dogovor s spisi podala 5.9.2007. Ker torej v isti zadevi med istimi strankami že obstoja pravda, začela se je z vročitvijo prve tožbe toženi stranki, se o isti zadevi med istimi strankami ne more začeti nova pravda.

Zoper sklep prvostopnega sodišča se tožnica po pooblaščencu pritožuje. Pojasnjuje, da v zadevi denacionalizacije po skupnem pravnem predniku eno vejo dedičev zastopa odvetnik B.B., tožnico pa tudi pooblaščenec A.A. V zastopanju različnih strank sta pooblaščenca zoper isti akt vložila vsak svojo tožbo zoper isto odločbo o denacionalizaciji. Ne gre torej za obstoj dveh tožb za isto stvar med istimi strankami. To izhaja tudi iz pojasnila odvetnika B.B. v njegovi vlogi z dne 25.9.2007, v kateri je tudi predlagal združitev postopka po obeh tožbah, o čemer se sodišče še ni izreklo, čeprav je bila ta vloga vložena en mesec dni pred izdajo izpodbijanega sklepa. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in se ugodi predlogu odvetnika B.B. o združitvi tožb, ker bodo tako lahko obravnavani vsi tožbeni razlogi, ki jih tožbi vsebujeta.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu sicer pravilno navaja vsebino 189. člena ZPP, vendar ga po presoji vrhovnega sodišča v tem primeru glede na določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1 zmotno uporabi, saj ga ne uporabi primerno, temveč neposredno. Zaradi posebnosti upravnega spora po presoji vrhovnega sodišča namreč te določbe ZPP ni mogoče uporabiti neposredno, njegova primerna uporaba pa v tem primeru niti ni potrebna.

Upravni spor se sicer tako kot pravdni postopek začne s tožbo, sama pravda pa se začne z vročitvijo tožbe nasprotni stranki. Vendar tožba v (rednem) upravnem sporu ni začetek postopka za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (kot je to v pravdi), temveč je pravno sredstvo, s katerim se začne postopek sodnega varstva zoper odločitve uprave (državne ali lokalne), izdane v upravnem postopku. Ker se v (rednem) upravnem sporu praviloma presoja zakonitost upravnega akta (glej 1. člen in 1. odstavek 2. člena ZUS-1), zoper isti akt lahko različne stranke vložijo vsaka svojo tožbo oziroma lahko vložijo skupno tožbo. Prav tako lahko vloži vsaka stranka tožbo po več pooblaščencih ali pa sama in po pooblaščencu, vendar to ne pomeni, da je vložila več tožb v smislu ZPP in da je zato zaradi litispendence treba poznejšo tožbo zavreči. V takem primeru je treba po presoji vrhovnega sodišča v upravnem sporu vse pravočasne tožbe iste stranke zoper isti upravni akt, ne glede na to ali jih je vložila sama ali po več različnih pooblaščencih, razen če stranka po posebnem pozivu izrecno zahteva kaj drugega, šteti za eno tožbo z dopolnitvami.

Seveda pa je treba na to, ali je zoper določen upravni akt že vložena tožba v upravnem sporu, paziti po uradni dolžnosti, v primeru, kot je obravnavani, ne odpreti v vpisniku nove zadeve, temveč bodisi od stranke zahtevati popravo v smislu 31. člena ZUS-1 oziroma novejšo "tožbo" šteti za dopolnitev prvotne tožbe. Po 41. členu ZUS-1 in ZPP namreč lahko stranka svojo tožbo dopolnjuje oziroma spreminja do konca glavne obravnave (184. člen ZPP) oziroma do odločitve na seji (1. odstavek 41. člena ZUS-1), pri čemer se za spremembo tožbe ne šteje, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. V obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča zahtevek ni bil spremenjen, torej niti ni šlo za spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP, zato za tako dopolnitev ali popravo niti ne bi bilo potrebno soglasje tožene stranke (185. oziroma 186. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bi moralo le dopolnitev tožbe vročiti še drugim strankam.

Niti ZUS-1 niti ZPP ne določata, da stranke v isti stvari ne bi moglo zastopati več pooblaščencev oziroma, da v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, ne bi smela tudi sama spreminjati tožbe oziroma jo dopolnjevati oziroma jo spreminjati oziroma dopolnjevati po drugem pooblaščencu. Nasprotno, iz same vsebine pooblastila (stranka poveri svoje zastopanje v določenih postopkih tretjemu v obsegu, kot ga določi sama - 94. člen ZPP), določbi 2. odstavka 86. člena ZPP (stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, sme vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca), izhaja, da stranka lahko v postopkih, kjer ima pooblaščenca, sodeluje tudi sama, razen če zakon tega izredno ne izključuje. To pa pomeni, da lahko tudi sama ali po drugem pooblaščencu spreminja in dopolnjuje svojo vlogo.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek v smislu navodil, danih v tem sklepu.