Appeal dismissed; stepchild of nationalized property owner ineligible for restitution as non-heir.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Nadomestni upravičenec v smislu določbe 12. člena ZDen ni pastorek prejšnje lastnice podržavljenega premoženja, ker ni njen dedič.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.4.2006. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper 1. točko izreka delne odločbe Upravne enote Maribor z dne 30.11.2005, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega B.B., ki sta jo vložila A.A. in C.C.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da A.A. ni upravičenec do denacionalizacije po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tudi po presoji sodišča v 12. členu ZDen ni podlage za to, da bi bil A.A. upravičenec do denacionalizacije premoženja, podržavljenega njegovi mačehi B.B. (rojeni 6.3.1900 in umrli 27.10.1983), in sicer kot pravni naslednik njenega moža V.B., umrlega leta 1943. Po navedeni določbi je upravičenec le zakonec prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja ali dedič prvega dednega reda, to je otrok in po vstopni pravici tudi vnuk. In ker A.A. ni niti zakonec niti dedič prvega dednega reda prejšnje lastnice podržavljenega premoženja, je sklicevanje tožnice v tožbi na sodbo sodišča RS, št. I Up 538/2005 z dne 13.7.2005 neutemeljeno. V navedeni sodbi je namreč zavzeto stališče, da je upravičenec po 12. členu ZDen tudi vnuk.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da stališče tožene stranke, s katerim soglaša tudi sodišče, ni pravilno. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 12. člena ZDen. Navaja, da je bila prejšnja lastnica podržavljenega premoženja B.B. poročena s V.B., ki bi, če ne bi umrl pred njo, dedoval njeno premoženje. Ker pa je umrl pred njo, na njegovo mesto vstopi njegov sin A.A., ki tako namesto očeta deduje po pokojni v prvem dednem redu.

Odločitev tožene stranke pa je nepravilna tudi zato, ker odreka položaj upravičenke B.B. zaradi razloga, ker ne izpolnjuje pogoja državljanstva. Za razlikovanje upravičenosti do denacionalizacije po kriteriju državljanstva ni nobenega utemeljenega razloga. Zato odločitev tožene stranke pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter toženi stranki naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 12. člena ZDen in 11. in 12. člena Zakona o dedovanju (ZD), na katere se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje.

V navedeni določbi ZDen so določeni nadomestni upravičenci do denacionalizacije v primeru, če oseba, kateri je bilo premoženje sicer podržavljeno na način, ki omogoča denacionalizacijo, ne izpolnjuje pogoja glede državljanstva, določenega v 9. členu ZDen in ji zato ni mogoče priznati položaja upravičenca. Kot nadomestni upravičenci so navedeni le zakonec in dediči prvega dednega reda. Prvi dedni red so zapustnikovi otroci in njegov zakonec (11. člen ZD). Ker pa 12. člen ZDen ne omejuje upravičenja do denacionalizacije na zakonca in otroke, ampak na zakonca in dediče prvega dednega reda, so upravičenci do denacionalizacije po vstopni pravici tudi vnuki (12. člen ZD). Ob upoštevanju navedenih določb bi torej bil A.A. nadomestni upravičenec le, če bi bil zakonec prejšnje lastnice podržavljenega premoženja ali njen sin ali vnuk. Ker pa iz podatkov izhaja, da je A.A. njen pastorek, torej da ni dedič prvega dednega reda, je tudi po presoji sodišča, tožena stranka s tem, ko je navedenemu odrekla položaj upravičenca, pravilno uporabila določbo 12. člena ZDen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede pogoja jugoslovanskega državljanstva. Ustavno sodišče je v svoji odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 že zavzelo stališče, da razlikovanje med denacionalizacijskimi upravičenci na podlagi državljanstva ni nedopustno, ker je zakonodajalec za tako ureditev imel stvarno utemeljen razlog.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS pritožbo obravnavalo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 25. člena ZUS-1).