Supreme Court dismisses denationalization claim where property transfer was finalized by final court judgment.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zakon o denacionalizaciji (1. člen ZDen, Uradni list RS št. 27/91) ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu. Premoženje, ki ga zahteva predlagateljica, ni prišlo v državno last na podlagi nobenega predpisa oz. načina, ki ga predvideva ZDen. Prehod premoženja oz. pridobitev premoženja, ki ima pravni naslov v pravnomočni sodbi, katera ni bila razveljavljena, pa ne more biti predmet postopka za denacionalizacijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljičin predlog, da se nepremičnine pripisane vl. št. 224, vl.št. 52 in 167, ki so bile last B.M., roj. K. in M.M., vrnejo predlagateljici, in da se pri teh nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime I.O.

Predlagateljica se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper to odločbo vlaga predlagajoča stranka revizijo v kateri smiselno uveljavlja bistvene kršitve določb ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in oba sklepa spremeni tako, da njenemu predlogu ugodi. Vztraja, da se ji vrne premoženje, ki je bilo po vojni krivično odvzeto njenim strašem. Mati je od tete za svoj 22 letni trud dobila premoženje z izročilno pogodbo. Po poroki je del dala možu. Vse skupaj pa so jima odvzeli po vojni in izročili V.M., ker je bil oče med vojno vaški predsednik. V.M. je s tožbo in sodbo leta 1946 uspel doseči razveljavitev izročilne pogodbe, saj je imel politične zveze in to kljub temu, da se je mati v pogodbi zavezala, da ga bo izplačala. Starša sta po sodbi II T 64/46 morala vrniti M. celotno premoženje. Ostali so štirje majhni otroci. Družina je morala zapustiti posestvo, kar je bila tudi nacionalizacija. Predlagateljica je pričakovala, da bo vabljena na obravnavo na višjem sodišču, vendar vabila ni prejela. V sklepu sodišča druge stopnje ni napisan rok za pritožbo. Glede na krivico, ki je bila storjena staršema, tudi ni pomembno, ali je V.M. nasprotni udeleženki premoženje podarili ali ne. Pomebno je le, da je staršema bilo premoženje na en način nacionalizirano in dano V.M. Zoper sodbo II T 64/46 se je mati neuspešno pritoževala, vendar so vse pritožbe izginile, verjetno so bile uničene.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) nasprotna stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo.

Predlagateljica smiselno zatrjuje kršitev iz 7.točke 2.odstavka 354.člena ZPP, saj meni, da ji z opustitvijo vročitve vabila za obravnavo na drugi stopnji ni bila dana možnost obravnavanja. Revizijsko sodišče opozarja, da sodišče druge stopnje praviloma odloča brez obravnave (1.odstavek 362.člena ZPP v zvezi s 37.členom ZNP), kot je tudi v danem primeru bilo (l.št. 50 spisa). To pomeni, da senat obravnava pritožbo in odloča brez strank in jih na sejo tudi ne vabi.

Nadalje uveljavlja revidentka kršitev določb ZPP, ker sklep sodišča druge stopnje nima pravnega pouka o pritožbenem roku. Določilo 3.odstavka 337.člena ZPP narekuje sodišču prve stopnje, da sodbo (v našem primeru sklep) opremi s pravnim poukom, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Ker pa se sistem rednih pravnih sredstev (pritožba) na drugi stopnji konča, ZPP sodišču druge stopnje ne narekuje, da v pismeni odpravek zapiše tudi pravni pouk o izrednih pravnih sredstvih. Zato smiselno očitane relativne bistvene kršitve določb ZPP v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Iz predloga (na kar je sodišče vezano po določilu 21.člena ZNP v zvezi z 2.členom ZPP in 37.členom ZNP) in iz predlagateljičinih navedb izhaja, da zahteva vračilo premoženja. Po ugotovitvah obeh sodišč, na kar je revizijsko sodišče vezano (3.odstavek 385.člena ZPP), in po navedbah revidentke, so bile nepremičnine predmet pravdnega postopka zaradi razveljavitve izročilne pogodbe in vknjižbe lastninske pravice, ki je tekel pod opr. št. II T 64/46 pri Okrajnem sodišču v ... med tožnikom V.M. in starši predlagateljice. Zakon o denacionalizaciji (1.člen ZDEN, Uradni list RS št. 27/91) ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu. Premoženje, ki ga zahteva predlagateljica, ni prišlo v državno last na podlagi nobenega predpisa oz. načina, ki ga predvideva ZDEN. Pravni predniki t.j. predlagateljičini starši so po ugotovitvah nižjih sodišč sporno premoženje "izgubili" v pravdi nasproti vnuku izročiteljice premoženja iz izročilne pogodbe z dne 25.5.1943. Prehod premoženja oz. pridobitev premoženja, ki ima pravni naslov v pravnomočni sodbi, katera ni bila razveljavljena, pa ne more biti predmet postopka za denacionalizacijo.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).