Appeal dismissed; asylum seeker's delayed application deemed fraud to delay deportation under ZAzil.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Pravilna je ugotovitev upravnega sodišča, da je tožnik izrazil namero zaprositi za azil šele štiri dni po ilegalnem prihodu v Slovenijo, pri čemer je na zaslišanju potrdil, da je že ob odhodu iz Albanije vedel za možnost uveljavljanja azila. Ugotovljena dejstva pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča izkazujejo sum zavajanja postopka, da je tožnik podal prošnjo za azil samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

[OBRAZLOŽITEV]

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 11.10.2007 in popravni sklep z dne 16.10.2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka odločila, da tožniku, ki je državljan Albanije, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 10.10.2007 od 21.25 ure do 10.1.2008 do 21.25 ure. Svojo odločitev je oprla na določbe 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z določbami 2. in 5. alinee 36. člena ZAzil.

Upravno sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da lahko sledi utemeljitvi tožene stranke v tistem delu obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerem tožena stranka izpodbijani sklep opira na določbo 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Tožnikove izjave na zaslišanju se ujemajo z ugotovitvami tožene stranke, da je tožnika policija prijela dne 3.10.2007, dne 5.10.2007 pa je izrazil namero, da zaprosi za azil. Tožnik je izrazil namero zaprositi za azil šele štiri dni po ilegalnem prihodu v Slovenijo, pri čemer je že ob odhodu iz Albanije vedel za možnost uveljavljanja azila, kar je potrdil na zaslišanju. Ta dejstva, glede na primerljivo upravno sodno prakso vrhovnega sodišča, pa izkazujejo sum zavajanja postopka in sicer, da je tožnik izrazil namero zaprositi za azil samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 75. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Poudarja, da ne zlorablja azilnega postopka in ne zavaja tožene stranke. Upravno sodišče pri svoji presoji ni upoštevalo dejstva, da ni vedel, kdaj je prestopil mejo s Slovenijo, ker je hodil po gozdu in ni imel možnosti vložiti prošnjo za azil prej kot je to dejansko storil. Ob prijetju je policija z njim grdo ravnala in ga peljala nazaj na hrvaško mejo. Ker ga hrvaški organi niso hoteli sprejeti, so ga odpeljali v Center za tujce, kjer je takoj zaprosil za azil. Ni pravilna presoja sodišča, da je zaprosil za azil samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V 27. členu ZAzil so taksativno našteti razlogi, zaradi katerih se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje. Tako se prosilcu na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena gibanje lahko omeji, če je to potrebno zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Vrhovno sodišče soglaša z upravnim sodiščem, da je v obravnavanem primeru podan razlog za začasno omejitev gibanja iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Upravno sodišče je zaslišalo tožnika in pri tem preverilo dejstva, ki jih je ugotovila že tožena stranka in sicer, da je tožnik ilegalno in mimo mejnega prehoda prestopil mejo s Slovenijo dne 1.10.2007. Tožnikove izjave na zaslišanju so se ujemale z ugotovitvami tožene stranke, da je tožnika policija prijela dne 3.10.2007, dne 5.10.2007 pa je izrazil namero, da zaprosi za azil. Pravilna je tako ugotovitev upravnega sodišča, da je tožnik izrazil namero zaprositi za azil šele štiri dni po ilegalnem prihodu v Slovenijo, pri čemer je na zaslišanju potrdil, da je že ob odhodu iz Albanije vedel za možnost uveljavljanja azila. Ugotovljena dejstva, pa tudi po presoji vrhovnega sodišča izkazujejo sum zavajanja postopka, da je tožnik podal prošnjo za azil samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Pavšalen tožnikov pritožbeni ugovor, da ni imel možnosti vložiti prošnje za azil prej kot je to dejansko storil, ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1.