Appeal dismissed; alleged factual error does not justify supplementary administrative decision under ZUP 1986.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog za izdajo dopolnilne odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.3.2006. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 8.6.2005, s katero je ta zavrnila zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe o denacionalizaciji podržavljenega zemljišča parcela št. 46/2 vl. št. 94 k.o...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na podatke v predloženih upravnih spisih, iz katerih izhaja, da je tožnica dne 6.4.1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin - stanovanj v stanovanjski hiši na naslovu B. na parceli št. 9 in stanovanj v stanovanjski hiši na naslovu C. na parceli št. 9/3. O navedeni tožničini zahtevi je bilo odločeno z odločbo z dne 30.10.1995, s katero je bila vrnjena tudi parcela št. 46 (ob podržavljenju 9/3) v ustreznem deležu glede na vrnjena stanovanja. Tudi, če se je parcela št. 46 delila na več parcel oziroma je bila deljena na več parcel že v času odločanja, je bilo o zahtevi za njeno vrnitev odločeno v celoti, tožnica ima na vseh iz nje nastalih parcelah ustrezen solastniški delež. Zato sodišče soglaša s prvostopnim upravnim organom in s toženo stranko, da za izdajo dopolnilne odločbe, s katero naj se odloči o vrnitvi parcele št. 46/2, ni podlage. Z zatrjevanjem in dokazovanjem tožnice, da parcela št. 46/2 ni funkcionalno zemljišče k stavbi na naslovu C., kot je bila obravnavana v odločbi z dne 30.10.1995, tožnica po vsebini ugovarja pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, kar pa ni razlog za izdajo dopolnilne odločbe.

Tožnica v pritožbi vztraja pri tožbenih navedbah, da je bila parcela št. 46 z delilnim načrtom z dne 1.4.1970 razdeljena na dve novi parceli in sicer parcela št. 46/1 - zgradba na naslovu C v izmeri 340 m2 ter dvorišče v izmeri 200 m2, kar predstavlja funkcionalno zemljišče zgradbe ter parcela št. 46/2 - dvorišče v izmeri 224 m2, ki je samostojna parcela. Zato meni, da je o denacionalizaciji navedene parcele potrebno odločiti z dopolnilno odločbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi za odločitev, ki jih navaja sodišče so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 216. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), na katero se pravilno sklicuje prvostopno sodišče.

Po navedeni določbi ZUP (1986) se dopolnilna odločba lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti le, če pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Z dopolnilno odločbo se odloči o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta. V obravnavanem primeru je tožnica zahtevala izdajo dopolnilne odločbe, ker je menila, da o njeni zahtevi za denacionalizacijo ni bilo v celoti odločeno, in sicer, da ni bilo odločeno o vrnitvi parcele št. 46/2, ki je kot izhaja iz podatkov spisa, in to tožnica tudi sama navaja, nastala iz parcele št. 46, ob podržavljenju parcela št. 9/3. Njena zahteva za izdajo dopolnilne odločbe se torej nanaša na podržavljeno zemljišče parcela št. 9/3, o kateri je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, že bilo pravnomočno odločeno. To izhaja iz podatkov spisa, in sicer iz odločbe z dne 30.10.1995, s katero je bil tožnici na celotni parceli priznan solastniški delež. Tožnica zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe utemeljuje s tem, da podržavljena parcela ni v celoti funkcionalno zemljišče, ampak je funkcionalno zemljišče le njen del. Zatrjuje torej nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki pa, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS pritožbo obravnavalo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS kot pritožbo po tem zakonu.