Appeal dismissed; factual findings cannot be challenged in administrative review proceedings under Slovenian law.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Iz vsebine pritožbe izhaja, da revident izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, to pa je nedopusten revizijski razlog in s tem revizije ni mogoče utemeljevati, saj razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja presega okvir možne presoje v revizijskem postopku (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revident v reviziji pavšalno navaja, da izpodbija sodbo in sklep sodišča prve stopnje zaradi kršitve denacionalizacijskega kot upravnega postopka. To pa nista dovoljena revizijska razloga, saj se po 1. odstavku 1. točke 85. člena ZUS-1 sodba prve stopnje lahko z revizijo izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 85. člena zakona. Ker revident v pritožbi ni navedel nobene kršitve ZUS-1, revizijsko sodišče pa po določbi 86. člena ZUS-1 preizkuša izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, preizkusa glede bistvenih kršitev ZUS-1 revizijsko sodišče ni opravilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.3.2006, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu Upravne enote Celje z dne 25.1.2006. Prvostopni organ je s to odločbo zavrgel tožnikovo zahtevo za izločitev uradne osebe B.B., višjega svetovalca III, iz denacionalizacijskega postopka, ki je bil uveden na zahtevo A.A. Tožnikova zahteva za izločitev uradne osebe je bila zavržena, ker ni navedel nobenega od zakonsko predvidenih razlogov za izločitev in tudi ni predložil nobenega dokaza o upravičenosti njegovega zahtevka.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je navedla zanjo. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik, ki opisuje v tožbi kronologijo poteka postopka denacionalizacije, ne soglaša z odločitvami, ki so bile sprejete v postopku denacionalizacije, to pa niso okoliščine, ki bi jih bilo mogoče šteti kot razlog za izločitev. V zahtevi za izločitev tožnik tudi ni izkazal nobenega določnega razloga za izločitev, ki ga predvideva 35. člen ZUP, njegove navedbe pa tudi ne morejo biti podlaga za izločitev po 1. odstavku 37. člena ZUP. Zato je odločitev upravnega organa štelo kot pravilno.

Ker tožnik v sporu ni uspel, je sodišče zavrnilo tudi njegov stroškovni zahtevek.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi popolne kršitve denacionalizacijskega kot upravnega postopka. Navaja napake, ki so nastale v postopku denacionalizacije po pokojni upravičenki C.C. Meni, da sodniki upravnega sodišča niso upoštevali dejanskega in resničnega stanja zadeve ter predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter odpravo sklepa o zavrnitvi stroškovnega zahtevka.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je tožnikovo pritožbo obravnavalo kot revizijo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Te vloge namreč ni bilo mogoče obravnavati kot pritožbo, saj za to ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 73. člena ZUS-1, ker prvostopno sodišče o zadevi ni odločilo po opravljeni glavni obravnavi in ni spremenilo odločitve tožene stranke. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 vloženo pritožbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, pri čemer je prvostopna sodba z dnem uveljavitve ZUS-1, to je s 1.1.2007, postala pravnomočna.

Po 85. členu ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Iz vsebine pritožbe izhaja, da revident izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, to pa je nedopusten revizijski razlog in s tem revizije ni mogoče utemeljevati, saj razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja presega okvir možne presoje v revizijskem postopku (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Revident v reviziji pavšalno navaja, da izpodbija sodbo in sklep sodišča prve stopnje zaradi kršitve denacionalizacijskega kot upravnega postopka. To pa nista revizijska razloga, saj se po 1. odstavku 1. točke 85. člena ZUS-1 sodba prve stopnje lahko z revizijo izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 85. člena zakona. Ker revident v pritožbi ni navedel nobene kršitve ZUS-1, revizijsko sodišče pa po določbi 86. člena ZUS-1 preizkuša izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, preizkusa glede bistvenih kršitev ZUS-1 revizijsko sodišče ni opravilo.

Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, to je glede pravilne uporabe materialnega prava, pa je pokazal, da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in temelji na pravilni in zakoniti podlagi, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno in prepričljivo obrazložilo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve stroškov postopka, saj tožnik v upravnem sporu s tožbo ni uspel in zato tudi ni upravičen do povračila stroškov, prav tako pa tudi ni uspel v revizijskem postopku, zato sam nosi stroške revizijskega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi je vrhovno sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.