Administrative court dismisses appeal when urban planning inspector's order lacks clarity on which building is on which parcel.
Legislator summary
AI generatedThe first-instance court rejected the plaintiff's claim against an urban planning inspector's order, citing the lack of a permit as the sole basis for the decision. The plaintiff argued on appeal that the factual finding regarding the specific parcels was erroneous and that the order was unenforceable because it did not specify which of two buildings corresponded to which of two different plots. The Supreme Court ruled that an administrative decision's operative part must be precise and clear to be executable, and since the order failed to link the specific buildings to their respective parcels, the first-instance court lacked a valid legal basis for its rejection.
Legislator headnote
AI generated1. odst. 59. ZUS; 213. ZUP: An administrative decision's operative part must be precise and clear to be executable; if the order fails to specify which object is located on which parcel when multiple objects and parcels are involved, the decision is legally flawed and unenforceable.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.
[JEDRO]
Če se ukrep urbanističnega inšpektorja nanaša na dva objekta na različnih parcelah, mora biti v izreku navedeno, kateri objekt se nahaja na posamezni parceli, sicer je izrek nejasen.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.7.2002. S to je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor Območne enote Ljubljana z dne 23.1.2002, s katero je bilo tožniku naloženo, da v 90 dneh po prejemu te odločbe odstrani nasip ob cesti v maksimalnih dimenzijah cca 63,0 m x 12.0 m, višine od 0,20 m do 1.20 m ter ob oporni zid tlorisne dolžine cca 55,0 m, višine 1,20 m in debeline 0,20 m, vse na zemljišču parcelna št. 15/1, 18/2 k.o... ter vzpostavi prejšnje stanje.
V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da ni sporno, da je tožnik investitor obravnavanega posega v prostor ter da zanj ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja. Prav to pa je bistveno za odločitev o stvari. Tako ugotovljeno dejansko stanje je namreč po presoji sodišča zadostna podlaga za odreditev inšpekcijskega ukrepa na podlagi določbe 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 71/93, 44/97 in 9/01). Glede na navedeno na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati v tožbi navedeni razlogi za poseg v prostor in navedbe, da s spornim posegom ni nihče oškodovan. Na pravilnost odločitve tudi ne more vplivati tožbeni ugovor, da poseg ni bil opravljen na parcelah, navedenih v prvostopni odločbi, ampak na parceli št. 17/1. Za kateri poseg gre med strankama, ni sporno. Kolikor pa je prišlo do pomote v številkah parcel, pa je to mogoče ves čas postopka popraviti z ustreznim sklepom.
Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena ugovora bistvene kršitve določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da spornega posega ni nikoli zanikal. Vendar pa poseg ni bil opravljen na parcelah, navedenih v prvostopni odločbi, ampak verjetno na parcelah št. 17/3 in 17/1. Meni, da ne gre za pomoto, ampak za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.
Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.
Pritožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov:
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Iz tega izhaja, da tožnik za sporno gradnjo - nasip ob cesti in ob zid ni imel nobenega dovoljenja, kar niti ni sporno. Sporno pa je dejansko stanje o tem, na katerih parcelah je tožnik navedene objekte zgradil. Tožnik namreč v tožbi navaja, da se objekti, za katere je odrejen sporni inšpekcijski ukrep, ne nahajajo na parcelah, navedenih v prvostopni odločbi. Stališče sodišča prve stopnje, da to ne more vplivati na pravilnost odločitve v tej zadevi, ni pravilno. Po določbi 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora biti izrek odločbe določen. Določen je le tisti izrek odločbe, ki je natančen in jasen, saj je le takšen izrek odločbe lahko izvršljiv. In če je res, kar navaja tožnik, da gre za dva objekta in dve parceli, pri čemer ni določeno, kateri objekt se nahaja na posamezni parceli, izrek ni dovolj jasen. In ker se sodišče s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo, po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.