Administrative court dismissed appeal, confirming first instance rejection of citizenship status claim.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po ZDRS (tako kot tožnik: odločba z dne 29.6.2001). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da učinke 8. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije ni mogoče razširiti na osebe, ki so bile sprejete v slovensko državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRS, saj je dejanska podlaga za pridobitev državljanstva po navedenem členu prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, to je dne 23.12.1990, in to, da te osebe tukaj dejansko živijo, vloga pa se vloži pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere imajo te osebe stalno prebivališče.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo iz razloga po 3. točki 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek, 70/2000 in 45/2006 - odl. US), ki ga je uporabilo na podlagi 104. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/2006), ki določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona (1.1.2007) uporabljajo določbe ZUS, razen izjem, ki so določene v členih od 105-107 ZUS-1.

Tožnik je v tožbi zahteval, da se mu vrne status stalnega prebivalca Republike Slovenije od 26.2.1992 dalje in da se mu prizna status stalnega prebivalca Republike Slovenije od 18.1.1967 brez prekinitve.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka tožniku dne 29.6.2001 izdala odločbo, s katero je bil tožnik na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-1, 38/92 in 13/94 - ZDRS) sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. V zadevi pa tudi ni sporno, da je Upravna enota Ajdovščina tožniku dne 25.10.2001 izdala potrdilo, iz katerega izhaja, da je iz registra stalnega prebivalstva, ki se vodi pri tej upravni enoti, razvidno, da ima tožnik od dne 18.1.1967 dalje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, in sicer od 1.4.1991 dalje v B. Enaka ugotovitev izhaja iz potrdila, ki ga je navedena upravna enota izdala dne 14.4.2006 in ga vročila tožniku. Ista ugotovitev pa tudi izhaja iz izpiska iz uradne evidence, ki ga je posredovala sodišču prve stopnje tožena stranka. Kot izhaja iz stališča pritožbenega sodišča (sodba: I Up 522/2000-4, na katero se sklicuje tožena stranka), je bilo tožnikovo vlogo z dne 17.10.1997 v zadevi nezakonitega izbrisa potrebno obravnavati kot vlogo za izdajo potrdila iz registra prebivalstva. Gre za uradno evidenco. Zato ima tožnik pravico zahtevati potrdilo, da je vpisan v register stalnega prebivalstva. Pristojni upravni organ mora zato prosilcu izdati potrdilo, če pa takega potrdila ni mogel oziroma hotel izdati, mora vlogo prosilca zavrniti. Zoper to zavrnitev pa ima prosilec zagotovljeno pravno sredstvo.

V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 sodišče prve stopnje pripominja, da se navedena odločba ne nanaša na tožnika, ki je pridobil državljanstvo po ZDRS. Učinke 8. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče razširiti na osebe, ki so bile sprejete v slovensko državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRS, saj je dejanska podlaga za pridobitev državljanstva po navedenem členu prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, to je dne 23.12.1990 in ob pogoju, da oseba tukaj dejansko živi, vloga pa se vloži pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče.

Zato je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavrglo.

V obširni pritožbi zoper izpodbijani sklep tožnik v celoti ponavlja tožbene navedbe in še dodaja:

Ni sporno, da mu je Upravna enota Ajdovščina izdala potrdilo o stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji od 18.1.1967 naprej, sporno je, da tožena stranka ni postopala po sodbi pritožbenega sodišča z dne 14.5.2003 in "dala piko na i" v tej zadevi. Zaradi tega je sodišču prve stopnje predlagal, da postopa po 2. in 5. odstavku 61. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijani sklep.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo in še dodaja:

Še pred začetkom izvajanja Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) in po izdaji individualne odločbe, št. Up-333/96 z dne 1.7.1999, z namenom, da bi zagotovila uveljavitev možnosti ponovnega vnosa v register stalnega prebivalstva čim večjemu krogu oseb, ki so bile izbrisane, da se jim prizna stalno prebivališče na naslovu, kjer so bile prijavljene do izbrisa, je dala navodilo pristojnim organom, da ponovno vpišejo v uradno evidenco vse tiste tujce, ki bodo podali ustni ali pisni zahtevek. Pri tem so morali pristojni organi upoštevati omejitev, da je oseba morala imeti pred prenosom iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev brez urejenega statusa, prijavljeno stalno prebivališče na ozemlju države in tu tudi dejansko prebivati.

Pri prenosu tožnika iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev brez urejenega statusa, je šlo zgolj za vzpostavitev evidenc v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (ZENO) in dvema podzakonskima aktoma (pravilnikoma). Tedanji občinski upravni organi so bili dolžni, v skladu z navedenimi materialnimi predpisi, v register stalnega prebivalstva vpisovati vse spremembe in popravke podatkov ter datume sprememb glede na različna dejstva. Namen ZENO je bila registracija občana na določenem naslovu in vnos tega podatka v uradno evidenco, posledično pa zagotovitev pregleda nad stanjem in gibanjem prebivalstva. Zaradi tega prijava in odjava stalnega prebivališča ni, in tudi sedaj ne pomeni, konkretnega upravnega akta, pač pa le akt poslovanja pristojnega organa. Zaradi tega za izbris in ponovni vnos v register stalnega prebivalstva pristojni organi niso izdajali upravnih aktov - odločb.

Zaradi vsega navedenega po njenem mnenju tožniku ni možno izdati odločbe o ponovnem vnosu v register stalnega prebivalstva, pač pa le potrdilo iz te uradne evidence, kar je bilo s strani pristojnega organa tudi storjeno dne 14.4.2006.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je dalo tudi pravilne razloge za zavržbo tožbe in se je utemeljeno sklicevalo na določbo 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS (ki ustreza tudi določbi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Utemeljeno je tudi stališče sodišča prve stopnje, ki pravilno ugotavlja, da je bilo na podlagi stališča pritožbenega sodišča (sodba, št. I Up 522/2000-4 z dne 14.5.2003), tožnikovo vlogo z dne 17.10.1997 v zadevi nezakonitega izbrisa potrebno obravnavati kot vlogo za izdajo potrdila iz registra prebivalstva. Gre za uradno evidenco, zato ima tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik pravico zahtevati potrdilo, da je vpisan v register stalnega prebivalstva. Pristojni upravni organ mora zato prosilcu izdati potrdilo, če pa takega potrdila ni mogel oziroma hotel izdati, mora vlogo prosilca zavrniti. Zoper to zavrnitev pa ima prosilec zagotovljeno pravno sredstvo. Glede na to, da v zadevi ni sporno, da je upravni organ prve stopnje dne 25.10.2001 in nato na poziv upravnega organa druge stopnje z dne 9.3.2006 dne 14.4.2006 ponovno izdal potrdilo o tožnikovem stalnem prebivanju, tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe, saj mu je zahtevano potrdilo bilo izdano.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po ZDRS (tako kot tožnik: odločba z dne 29.6.2001). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da učinke 8. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije ni mogoče razširiti na osebe, ki so bile sprejete v slovensko državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRS, saj je dejanska podlaga za pridobitev državljanstva po navedenem členu prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, to je dne 23.12.1990, in to, da te osebe tukaj dejansko živijo, vloga pa se vloži pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere imajo te osebe stalno prebivališče.

Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožnikovo tožbo z izpodbijanim sklepom in so zaradi tega neupoštevne tožnikove pritožbene navedbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 72. členom in 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.