Supreme Court dismisses appeal on appealable grounds regarding service of traffic fine by police officer.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na določbi 5. odstavka 241. člena ZP, ob nespornem dejstvu, da tožnik plačilnega naloga ni hotel prevzeti, da se je vročitev plačilnega naloga v konkretni zadevi lahko štela za opravljeno, ko je policist na plačilni nalog vpisal, da storilec prekrška plačilnega naloga noče prevzeti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.8.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Policijske uprave, Policijske postaje z dne 26.7.2002 o zavržbi ugovora zoper plačilni nalog. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je organ prve stopnje v obravnavani zadevi zavrgel ugovor, ki ga je zoper plačilni nalog dne 23.7.2002 vložil tožnikov odvetnik. Navedeno odločitev je organ prve stopnje oprl na zakonsko domnevo, da je bil plačilni nalog storilcu prekrška (tožniku) vročen na kraju storitve prekrška dne 18.11.2001. Ker je tega dne pričel teči 8 dnevni rok za vložitev ugovora, določen v 5. odstavku 241. člena Zakona o prekrških, ugovor pa je bil vložen po izteku zakonskega roka, je organ prve stopnje ugovor zavrgel. Tožena stranka na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je policist dne 18.11.2001 ugotovil prekršek iz 28/V - točke B člena Zakona o varnosti cestnega prometa, za katerega je predpisana samo denarna kazen v določenem znesku. Na podlagi 241. člena Zakona o prekrških je policist takoj na kraju prekrška izdal plačilni nalog. Tožnik kot storilec prekrška pa na kraju samem ni hotel podpisati prejema obvestila o prekršku in plačilnega naloga. Po mnenju tožene stranke se v skladu z 98. členom Zakona o prekrških, ob uporabi 122. člena Zakona o kazenskem postopku šteje, da je bil tožniku v obravnavanem primeru plačilni nalog vročen na mestu prekrška dne 18.11.2001. Ker je tožnik po svojem pooblaščencu podal pisni ugovor dne 23.7.2002, je organ prve stopnje v skladu s 5. in 7. odstavkom 241. člena Zakona o prekrških po mnenju tožene stranke ravnal pravilno, ko je ob smiselni uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000), ki ureja delo organa prve stopnje v zvezi s pritožbo (2. odstavek 240. člena), ugovor, vložen 247. dan po vročitvi, zavrgel s sklepom.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje meni, da je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevane kršitve materialnega zakona in ustavnih pravic podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. V obravnavani zadevi je bil namreč tožniku takoj na kraju prekrška izdan plačilni nalog (18.11.2001). Denarno kazen, določeno s plačilnim nalogom, je storilec prekrška dolžan plačati v roku 8 dni na račun organa, ki je določen z zakonom, ali v tem roku vložiti ugovor (5. odstavek 241.

člena Zakona o prekrških, Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83, 42/85, 2/86, 47/87, 5/90, 10/91 in Uradni list RS, št. 17/91, 13/93, 66/93, 39/96 in 35/97 - ZP). Tožnik ne zatrjuje, da ga na kraju prekrška ni bilo in da mu zato plačilnega naloga ni bilo mogoče vročiti takoj na kraju prekrška. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljena njegova trditev, da bi mu moral biti plačilni nalog poslan po pošti. Po 5. odstavku 241. člena ZP je takšna vročitev določena le za primere, ko izročitev plačilnega naloga na kraju prekrška ni mogoča.

Ob nespornem dejstvu, da tožnik plačilnega naloga ni hotel prevzeti, se je vročitev plačilnega naloga v konkretni zadevi po mnenju sodišča prve stopnje lahko štela za opravljeno, ko je policist na plačilni nalog vpisal, da storilec prekrška (tožnik) plačilnega naloga noče prevzeti. Tožnik sicer v zadnji pripravljalni vlogi navaja, da je lahko policist to zapisal tudi kasneje. Ta tožnikova trditev pa je v nasprotju s podatki v upravnih spisih, iz katerih izhaja, da je tožnik v pritožbi zoper sklep o zavrženju ugovora sam navajal, da je policist, ki je plačilni nalog izdal, nanj tudi zapisal, da ga stranka noče prevzeti.

Ker tožnik ne navaja, da z vsebino plačilnega naloga ni bil seznanjen, pač pa trdi, da se z ugotovitvami o prekršku, za katerega je bil izdan plačilni nalog, že na kraju prekrška ni strinjal in da ga prav zato ni hotel niti podpisati in niti prevzeti, je brez dejanske in pravne podlage po mnenju sodišča prve stopnje tudi tožbena trditev, da je bila tožniku kršena z ustavo določena pravica do pravnega sredstva zoper plačilni nalog. Ker dejstva, ki so pomembna za ugotovitev datuma vročitve plačilnega naloga tožniku, niso sporna, so za odločanje v tem upravnem sporu nepomembne tudi navedbe tožnika o napakah, do katerih naj bi prišlo v drugih postopkih pri izdaji plačilnih nalogov.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zadevo vrne v obravnavo toženi stranki, s tem, da se mu na pravilen način vroči plačilni nalog in se mu omogoči vložitev pravnega sredstva. Ponavlja tožbene navedbe in še dodaja:

V navedenem primeru je ključno vprašanje, ali lahko policist na kraju samem proti volji strank in na silo vroča plačilne naloge strankam, ki so zaradi nestrinjanja z vsebino zavrnile podpis naloga, ali pa ne, kot tudi, kaj pomeni zapis na plačilnem nalogu "noče sprejeti". Prav zaradi tega je navedel nekaj primerov in dokazov o nevarnosti takšnega "vročanja" in o možnosti zlorabe, saj mu je tudi v tem primeru policist začel groziti, da bo ugotovil, da ni sposoben za nadaljevanje z vožnjo in je tožnik od takrat naprej "sodeloval" v tem postopku, ne da bi spregovoril eno besedo, saj bi sicer policist "ugotovil", da "ni sposoben za nadaljevanje vožnje". To pritožbo vlaga zaradi tega, da se ugotovi, ali mu je policist v takšnem položaju "vročil" plačilni nalog, ali pa ne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto odločbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Tudi po oceni revizijskega sodišča je zmotno tožnikovo stališče, ko meni, da so zatrjevane kršitve materialnega zakona in ustavnih pravic podane z okoliščinami, na katere se sklicuje v tožbi in sedaj v reviziji zoper izpodbijano sodbo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na določbi 5. odstavka 241. člena ZP, ob nespornem dejstvu, da tožnik plačilnega naloga ni hotel prevzeti, da se je vročitev plačilnega naloga v konkretni zadevi lahko štela za opravljeno, ko je policist na plačilni nalog vpisal, da storilec prekrška plačilnega naloga noče prevzeti.

Ker po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožnikovi ugovori pa se nanašajo večji del prav na ta razlog, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1.