Appeal dismissed: Property in foreign-owned companies post-independence is not returnable under ZPIZ restitution law.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Premoženje, ki je bilo ob uveljavitvi ZPIZ v sredstvih podjetij s sedežem izven Slovenije, ni bilo pod ingerenco Republike Slovenije, zato ne more biti predmet vračanja v naravi po ZPIZ. Po tem zakonu pa se podržavljeno premoženje ne vrača v obliki odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23.4.2003, ki je bila izdana v izvrševanju pravnomočne sodbe prvostopnega sodišča, opr. št. U 658/99-11 z dne 13.9.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila zahtevo za vrnitev poslovnega prostora v izmeri 62,25 m2, ki predstavlja 20/1000 hiše, vpisane v zemljiško knjigo s parcelno št. 4/3 pri zemljiškoknjižnem vložku k.o. ... , ki jo je vložila nekdanja Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije dne 27.5.1992. Odločbo je izdala na podlagi 247. in 248. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ) in 447. člena novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo stališču tožene stranke, da se je lahko Republika Slovenija zavezala za vračilo podržavljenega premoženja le s premoženjem, ki je bilo ob uveljavitvi ZPIZ, to je bilo 1.4.1992, kot družbena lastnina pod njeno ingerenco. Zato se določbe ZPIZ o vračanju v naravi lahko nanašajo le na vračanje podržavljenega premoženja, ki je kot družbena lastnina (na kateri so imetniki pravice uporabe), v sredstvih domačih pravnih oseb, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije. B. s sedežem izven Republike Slovenije pa je z osamosvojitvijo Republike Slovenije postal tuja pravna oseba. Za te pa velja pa 16. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju ustavni zakon), ki določa, da se tujim pravnim osebam ob dejanski vzajemnosti do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin zajamči lastninska in druga pravica na nepremičninah v obsegu, kot jih uživajo ob uveljavitvi ustavnega zakona. Tuja pravna oseba torej ni zavezanka v smislu 51. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), pač pa jo je treba ob smiselni uporabi določbe 3. odstavka 16. člena ZDen in 16. člena Ustavnega zakona šteti za civilnopravno osebo, zaradi česar zahtevanega premoženja ni mogoče vrniti v naravi niti z vzpostavitvijo lastninskega deleža, morebitnega drugačnega sporazuma pa stranki tudi nista sklenili. Po določbah 247. člena ZPIZ pa odvzetega premoženja ni mogoče vrniti v obliki odškodnine, zato je bilo treba zahtevo za vrnitev premoženja kot neutemeljeno zavrniti.

Zoper prvostopno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v zemljiški knjigi na navedenem delu nepremičnine kot imetnik pravice uporabe vpisan B. d.o.o., TOZD Tuja zastopstva, Predstavništvo Ljubljana. Določba 16. člen Ustavnega zakona jamči tujim pravnim osebam lastninsko pravico, ne pa tudi pravico uporabe družbenih sredstev, kot je v obravnavanem primeru. Tuja pravna oseba se je lastninsko lahko preoblikovala v skladu z zakonodajo države, v kateri je imela sedež, vendar ne v delu družbenega premoženja, ki je v Republiki Sloveniji in je zavarovan s splošno določbo 88. člena ZDen. Drugačna uporaba Ustavnega zakona bi pomenila v nasprotju z njegovim namenom, da daje tujcem več pravic kot domačim pravnim osebam in v tem delu razveljavlja določbe ZDen. Zato predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo in odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS se je Republika Slovenija z ZPIZ in z ZDen lahko zavezala le za vračilo tistega premoženja, ki je bilo ob uveljavitvi ZPIZ pod njeno ingerenco. To pa ni bilo premoženje v sredstvih podjetij s sedežem izven Slovenije. Ta podjetja so namreč z osamosvojitvijo Slovenije postala tuje pravne osebe, čeprav so bila njihova sredstva v družbeni lastnini. Glede na določbe 16. člena ustavnega zakona je takim pravnim osebam Republika Slovenija jamčila lastninsko (in druge) pravice v obsegu, kot so jo uživale ob osamosvojitvi Slovenije. Tuja pravna oseba torej ni zavezanka za vračilo podržavljenega premoženja po 51. členu ZDen, ki se subsidiarno in smiselno uporablja tudi v postopkih vračanja premoženja po ZPIZ, čeprav to premoženje leži v Sloveniji. Podobno stališče izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča RS, Up-1277/05 z dne 24.11.2006.

Ker 247. člen ZPIZ ne pozna druge oblike vračila podržavljenega premoženja (kot na primer ZDen v 2. členu odškodnino), je prvostopna sodba, s katero je bila potrjena odločitev tožene stranke, da se zahtevek SPIZ, v katere pravice v postopku vračanja premoženja je vstopila tožeča stranka, zavrne, pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. ZUS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 107. člena ZUS-1.