Appeal dismissed: landlord validly refused sale after tenant's tenancy ended via prior final court ruling.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ob uveljavitvi SZ tožniku sicer še ni prenehalo stanovanjsko razmerje, pravda zaradi prenehanja pa je že bila v teku. Ko se je za tožnika neugodno končala, se je zato lastnik utemeljeno skliceval na to, da tožniku ni dolžan prodati stanovanja, ker mu je stanovanjsko razmerje prenehalo. V tej zadevi je bila njegova odklonitev toliko lažja, ker je tožnik zahteval sklenitev pogodbe šele potem, ko je odločba sodišča združenega dela o prenehanju stanovanjskega razmerja že postala pravnomočna.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tožnikov zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe po stanovanjskem zakonu za garsonjero v IV. nadstropju, ker je ugotovilo, da je bilo tožniku to stanovanje odpovedano s pravnomočno odločbo sodišča združenega dela.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga napačne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da si pritožbeno sodišče ni pravilno razlagalo 2. odst. 128. člena Stanovanjskega zakona. Po njegovem mnenju je moralo stanovanjsko razmerje prenehati pred uveljavitvijo tega zakona, ali pa bi mu bilo mogoče odpovedati stanovanje brez najpotrebnejših prostorov po prejšnjem zakonu, da bi lastnik lahko odklonil prodajo stanovanja. V njegovem primeru ne gre niti za eno, niti za drugo situacijo. Zavrnilna sodba pritožbenega sodišča je zato nepravilna in naj jo revizijsko sodišče ustrezno spremeni oziroma razveljavi.

Revizija je bila vročena toženi stranki in javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki nanjo nista odgovorila (čl. 390 ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po mnenju revizijskega sodišča si določbe 2. odst. 128. čl. stanovanjskega zakona - SZ (Ur. l. RS št. 18/91-I) pravilno razlaga pritožbeno sodišče. Po tem predpisu lastnik lahko zavrne prodajo stanovanja po 117. čl. ali po 119. čl. SZ v dveh primerih. Prvi je, da je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice že prenehalo stanovanjsko razmerje iz kateregakoli razloga in ne glede na to, ali je po prenehanju stanovanjskega razmerja upravičen do najpotrebnejših prostorov ali ne. Drugi primer pa je, da stanovanjsko razmerje sicer ni prenehalo, vendar bi ga bilo mogoče odpovedati po prejšnjem stanovanjskem zakonu brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov. V sporih v zvezi z odklonitvijo prodaje stanovanja mora torej sodišče kot predhodno vprašanje preveriti ali je podana prva ali druga situacija. Če je bilo prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice stanovanjsko razmerje pravnomočno odpovedano oziroma mu je prenehalo že pred uveljavitvijo SZ, je zadeva enostavna. V primeru, da je bil tedaj še v teku spor o tem, pa to pomeni, da se o predhodnem vprašanju še odloča v drugi pravdi in da je zato potrebno počakati na izid te druge pravde, ker se je po prejšnjem stanovanjskem zakonu v primeru spora stanovanjsko razmerje odpovedovalo le s tožbo (čl. 65. Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur. l. RS št. 35/82 in 18/84). V obravnavani zadevi je šlo prav za to. Ob uveljavitvi SZ tožniku sicer še ni prenehalo stanovanjsko razmerje, pravda zaradi prenehanja pa je že bila v teku. Ko se je za tožnika neugodno končala, se je zato lastnik utemeljeno skliceval na to, da tožniku ni dolžan prodati stanovanja, ker mu je stanovanjsko razmerje prenehalo. V tej zadevi je bila njegova odklonitev toliko lažja, ker je tožnik zahteval sklenitev pogodbe šele potem, ko je odločba sodišča združenega dela o prenehanju stanovanjskega razmerja že postala pravnomočna.

V tej pravdi torej prej omenjena druga situacija, možnost prenehanja stanovanjskega razmerja brez najpotrebnejših prostorov po nekdanjem ZSR, sploh ne pride v poštev. Zato je vseeno, ali tožniku po odločbi sodišča združenega dela ob morebitni prisilni izselitvi pripadajo najpotrebnejši prostori, ali ne. Ker je ob uveljavitvi SZ proti tožniku že tekel sodni postopek zaradi prenehanja stanovanjskega razmerja, in se je za tožnika neugodno končal, tožena stranka v tej pravdi na podlagi 2. odst. 128. čl. ZS utemeljeno odklanja sklenitev kupoprodajne pogodbe po pogojih SZ ter je sodba sodišča druge stopnje popolnoma pravilna. Revizijsko sodišče je zato odločilo, kot je navedeno v izreku te sodbe.