Administrative court appeal dismissed; court fees apply upon filing regardless of case outcome or social protection status.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tožničino vlogo z dne 9.11.2005, s katero je nasprotovala plačilu z nalogom zahtevane sodne takse za tožbo in plačilu opomina za tožbo, štelo za zahtevo za odmero sodne takse po 1. odstavku 27. člena ZST.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04) tožnici odmerilo sodno takso za tožbo v višini 63,44 EUR in opomin za tožbo v višini 18,83 EUR, in ji naložilo, da dolg plača v petnajstih dneh ter v tem roku predloži sodišču dokazilo o vplačilu sodne takse.

Tožnica vlaga pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da se je prvostopno sodišče v sklepu sklicevalo na tarifno št. 27 ZST, po kateri znaša sodna taksa za tožbo 800 točk. Ker je s tožbo uveljavljala pravico, ki se nanaša na socialno varstvo meni, da bi moralo sodišče pri odmeri sodne takse upoštevati določbo 2. odstavka tarifne št. 27 ZST, ki določa plačilo sodne takse v višini 250 točk. Ker je predmetna zadeva predstavljala zadevo iz socialnega varstva, je sodišče nepravilno uporabilo določbo 1. odstavka 4. člena ZST, uporabiti bi moralo določbo 5. člena ZST. Treba je tudi upoštevati, da je v tej zadevi tožbo umaknila, saj je tožena stranka po vložitvi tožbe, v tožbi uveljavljano obveznost izpolnila. Zato meni, da taksna obveznost sploh ni nastala. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno pa da ga spremeni tako, da upošteva določbo 2. odstavka tarifne št. 27 v zvezi s 5. členom ZST.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tožničino vlogo z dne 9.11.2005, s katero je nasprotovala plačilu z nalogom zahtevane sodne takse za tožbo in plačilu opomina za tožbo, štelo za zahtevo za odmero sodne takse po 1. odstavku 27. člena ZST. Z izpodbijanim sklepom je bila taksa na podlagi tarifne št. 27 in tarifne št. 37 ZST, upoštevaje vrednost točke na dan izdaje sklepa 0,0793 EUR, tožnici pravilno odmerjena tudi po višini. Taksna obveznost tožnice je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ZST nastala z dnem vložitve tožbe. Ker tožnica sodne takse v navedeni višini ob vložitvi tožbe ni plačala, je prvostopno sodišče izdalo nalog - opomin za plačilo sodne takse za tožbo in za sodno takso za opomin.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da naj bi šlo v tej zadevi za socialni spor. Iz sodnega spisa je razvidno, da je tožnica sicer vložila tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, vendar se je navedeno sodišče s sklepom izreklo za stvarno nepristojno in je po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo upravnemu sodišču. Ker gre za upravni spor, je bila torej sodna taksa v tej zadevi tožnici pravilno odmerjena. Neutemeljen je tudi tožničin pritožbeni ugovor, da v obravnavanem primeru taksna obveznost zanjo sploh ni nastala, ker je tožena stranka po vložitvi tožbe svojo obveznost izpolnila in je zato tožbo umaknila. Po ZST je tožničina taksna obveznost nastala z vložitvijo tožbe, ZST pa obveznosti plačila sodnih taks ne veže na uspeh v postopku, temveč na vloge oziroma sodne akte ali dejanja, pri čemer po 3. členu ZST sodno takso vedno plača tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Lahko pa, kot je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, povračilo te takse zahteva od nasprotne stranke, če v sporu uspe. Iz sodnega spisa pa ne izhaja, da bi tožnica zahtevala, da ji stroške postopka, med katere spadajo tudi sodne takse, povrne tožena stranka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.