Denationalization of a paved parking lot is denied as it constitutes a built-up parcel, not a natural state return. The court dismissed the appeal against the administrative decision. The court ruled that the appeal was rejected and the challenged decision confirmed. The court held that the appeal was rejected and the challenged decision confirmed. The court held that the appeal was rejected and the challenged decision confirmed.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Če je predmet zahteve za denacionalizacijo park ali parkirišče - torej zazidano stavbno zemljišče, ni podlage za vrnitev zemljišča v naravi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.8.2005. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Občine ... in odpravila delno odločbo Upravne enote Jesenice z dne 16. 11. 2004 v delu, ki se nanaša na parcelo, št. 18, park, v izmeri 172 m2, vl. št... k.o..., ter v tem delu zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v dopolnitev postopka in ponovno odločanje, zavrnila pa je pritožbo A.A. in B.A. S prvostopno odločbo je bila navedena parcela vrnjena v naravi, po presoji tožene stranke je za tako obliko denacionalizacije v ugotovljenem dejanskem stanju ni podlage.

V obrazložitvi sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da v podatkih spisa ni zanesljive podlage za sklepanje upravnega organa prve stopnje, da parcela št. 18 ni del ceste oziroma z njo povezane infrastrukture. Tudi po presoji sodišča podatki spisa in sicer skica terenske izmere, kažejo na to, da navedena parcela skupaj s parcelo, št. 18/2 predstavlja zaokroženo funkcionalno celoto. Glede na navedeno, in ker podatki spisa o dejanski rabi parcele št. 18/2 kažejo na to, da je ta parcela parkirišče, bo potrebno zaradi ekonomičnosti postopka in pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, odločati o vrnitvi obeh navedenih parcel v istem postopku.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz določbe 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da iz podatkov spisa izhaja, da sporno zemljišče ni urejeno parkirišče, še manj pa javna cesta oziroma del javne infrastrukture, pri čemer je odločilno stanje zemljišča ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (ZDen), oziroma ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo. Podana je tudi kršitev pravil postopka, ker je v postopku na prvi stopnji sodelovala predsednica senata, ki je bila v času odločanja upravnega organa prve stopnje - Upravne enote Jesenice, vodja oddelka, ki je odločal tudi v teh zadevah. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Občina ... kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 2. odstavka 32. člena ZDen. Po tej določbi se zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca.

V smislu določbe 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/97), ki se po izrecni določbi 179. člena Zakona o urejanju prostora uporablja za nedokončane postopke denacionalizacije, je zazidano stavbno zemljišče gradbena parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, na kateri je zgrajen objekt. Sporno parcelo bi bilo torej mogoče vrniti v naravi le ob ugotovitvi, da na njej ni zgrajen noben objekt. Objekti so tudi parki, igrišča, parkirišča, zelenice, rekreacijske površine in podobno, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem. Ker iz podatkov spisa izhaja, da je sporna parcela park, da so na njej parkirani avtomobili in da leži ob parceli št. 18/2, ki je po podatkih centralne baze zemljiškega katastra parkirišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za sklepanje upravnega organa prve stopnje, da ne gre za zazidano stavbno zemljišče. Ker je od pravilne ugotovitve dejanskega stanja odvisna pravilna uporaba materialnega prava, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke pravilna.

Ovire za vrnitev v naravi se presojajo glede na stanje ob vračanju in ne kot zmotno meni tožnik, glede na stanje zemljišča ob podržavljenju. Stanje zemljišča ob podržavljenju je odločilno le za določitev odškodnine (44. člen ZDen).

Po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka zaradi razloga iz 2. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ni podan. Ta pritožbeni razlog je podan, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka 1. odstavka 70. člena ZPP) oziroma, ki je bil s sklepom predsednika ali predstojnika sodišča izločen. Res je sicer, da je med razlogi za izločitev sodnika tudi njegovo sodelovanje v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom (5. točka 70. člena ZPP), vendar pa to, da bi predsednica sodnega senata v tej zadevi sodelovala pri odločanju v upravnem postopku, iz podatkov spisa ne izhaja in tožnik tega niti ne zatrjuje. Zatrjuje le, da je bila v času odločanja o zadevi vodja oddelka Upravne enote, kar pa samo zase ni izločitveni razlog iz 5. točke 70. člena ZPP.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker je bila pritožba vložena pred 1. 1. 2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS pritožbo obravnavalo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.