Appeal dismissed; applicant must pay reminder court fee after withdrawing fee waiver request.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Stranka mora plačati sodno takso, ko umakne predlog za oprostitev plačila sodne takse. Če sodne takse ne plača hkrati z umikom predloga, mora plačati še opominsko sodno takso.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom, opr. št. U 400/2005-19 z dne 12.2.2007, je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST; Ur. l. RS, št. 20/04 - UPB1) odmerilo sodno takso za pritožbo zoper sodbo in opomin v skupni višini 198,25 EUR in določilo 15-dnevni rok za plačilo. Sklep je prvostopenjsko sodišče izdalo potem, ko je tožnik z vlogo z dne 29.1.2007 zahteval izdajo odločbe o odmeri takse.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče navaja, da je tožnik skupaj s pritožbo zoper sodbo vložil tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, nato pa dne 28.12.2006 sporočil, da bo takso plačal, ker ni uspel pridobiti dokazil, na predložitev katerih ga je sodišče pozvalo. Predlagal je, naj mu sodišče zaradi plačila sodne takse izda nalog za plačilo sodne takse. Prvostopenjsko sodišče ga je z opominom z dne 8.1.2007 pozvalo, da plača sodno takso v višini 198,25 EUR za pritožbo ter za opomin. Tožnik je nato sporočil, da se ne strinja z izdanim opominom, in zahteval, da se mu izda odločba o odmeri takse v skladu z določbami ZST. Sodišče navaja, da je sodna taksa za pritožbo odmerjena glede na 1. odstavek tarifne številke 28.a v povezavi s 1. odstavkom tarifne številke 28, za opomin pa po tarifni številki 37 ZST. Ker predlogu tožnika za oprostitev plačila sodne takse ni bilo ugodeno, tožnikova obveznost plačila sodne takse pa je nastala z vložitvijo pritožbe, je tožnik dolžan plačati tudi takso za opomin.

Tožnik v pritožbi nasprotuje plačilu sodne takse za opomin. Navaja, da sklepa sodišča, v katerem bi bilo navedeno, da se predlogu za taksno oprostitev ne ugodi, ni prejel. Prejel je le opomin. Z opominom se ne strinja, ker je pravočasno predlagal taksno oprostitev. Kasneje je sporočil, da bo plačal sodno takso in je predlagal izdajo naloga za plačilo sodne takse, tako da ni bil v zamudi s plačilom sodne takse. Izrecno pa se pritožnik strinja s plačilom sodne takse za pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Že z vložitvijo pritožbe po pošti sta bili izpolnjeni obe predpostavki za plačilo opominske sodne takse (4. odstavek 26. člena ZST): po pošti je bila vložena vloga, za katero ni bila plačana sodna taksa. Ovira za nastanek dolžnosti plačila je bil le tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse, ki je bil dostavljen sodišču dne 17.11.2006. Z umikom tega predloga pa je bila navedena ovira odstranjena in tožnik je po presoji pritožbenega sodišča z umikom predloga postal zavezanec za plačilo sodne takse. Ker sodna taksa torej ni bila plačana, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno zahtevalo še plačilo sodne takse za opomin.

Po določbi 3. odstavka 26. člena ZST pošlje sodišče stranki nalog, naj v petnajstih dneh od vročitve naloga plača dolžno takso, če stranka ni navzoča pri sodnem dejanju, za katero mora plačati takso. V obravnavanem primeru pa se spor vodi glede dolžnosti plačila sodne takse (za opomin) za po pošti poslano strankino vlogo, to je pritožbo. Za izdajo naloga za plačilo sodne takse po 3. odstavku 26. člena ZST torej niso bili podani pogoji, saj v danem primeru sodišče ni opravilo sodnega dejanja, za katerega mora stranka plačati sodno takso in pri katerem stranka ni bila navzoča. Sodišče je zato ravnalo prav, ker ni izdalo naloga za plačilo sodne takse.

Po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče preizkusilo še uporabo materialnega prava, to je pravilnost odmere sodne takse za opomin. Kršitev določb materialnega prava pritožbeno sodišče ni našlo (tarifna številka 37 ZST).

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS na podlagi 76. v zvezi z 72. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ne more zahtevati povrnitve stroškov (1. odstavek 165. člena, 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).