Appeal dismissed; victim status requires child definition based on age at parent's death under 18.

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Status žrtve vojnega nasilja - otroka umrlega ali pogrešanega v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, lahko dobi le oseba, ki je bila ob smrti takega starša otrok, to pa je do starosti 18 let.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.11.2003, s katero je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote Murska Sobota z dne 17.6.2003, in odločila, da se tožnici status žrtve vojnega nasilja ne prizna. S prvostopno odločbo je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - otrok umrlega ali pogrešanega v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka pa je odločila, da v obravnavanem primeru pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, predpisani z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95 in nadaljnji), niso izpolnjeni. Tožničin oče je po podatkih iz matične knjige umrlih umrl 17.10.1944, pri čemer tudi če bi bilo izkazano, da so ga ubili zaradi sodelovanja NOB ali kot talca, kar iz izvedenih dokazov niti ne izhaja, tožnici ne bi bilo mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja po 8. odstavku 2. člena ZZVN, ker je bila ob očetovi smrti stara skoraj 24 let. Pri tej starosti pa se oseba več ne šteje za otroka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče pritrdilo odločitvi tožene stranke, pojasnilo določbo 8. odstavka 2. člena ZZVN ter pojasnilo, da je treba tudi po tej določbi za otroka šteti le osebo, ki se za otroka šteje tudi po Konvenciji združenih narodov o otrokovih pravicah, upoštevanje tudi Zakon o polnoletnosti z dne 31.7.1919 (Uradni list, 640/1919), ki se je uporabljal v času smrti tožničinega očeta.

Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da je materialno pravo napačno uporabljeno. Meni namreč, da je za razlago pojma "otrok" po ZZVN pomembno sorodstveno razmerje otroka do staršev, in je zato starost otroka ob smrti starša nepomembna. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje pa do plačila, pod izvršbo; oziroma podrejeno, pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje in obravnavanje prvostopnemu sodišču.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega eden izmed staršev je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN ali pa je bil ubit kot talec, pri čemer pa pojma otrok ZZVN ne opredeli. Gre torej za razlago določbe 8. odstavka 2. člena ZZVN.

V zvezi s tem je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da je po ZZVN treba pojem "otrok" razlagati s pomočjo predpisov s področja družinskega prava, ki ta pojem vežejo na starost otroka oziroma na njegovo polnoletnost. Za otroka je zato tudi v smislu določb ZZVN treba šteti le tisto osebo, ki vsaj pravno formalno potrebuje posebno varstvo, ki je zagotovljeno s skrbjo staršev v okviru roditeljske pravice. Tako stališče je tudi v skladu s Konvencijo združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ - MP, št. 15/90 in Uradni list RS - MP, št. 9/92 in 35/91), ki v 1. členu kot otroka določa osebo, mlajšo od 18 let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, ne določa, da se polnoletnost doseže že prej. Ker roditeljska pravica staršev preneha s polnoletnostjo osebe, je pridobitev popolne poslovne sposobnosti (polnoletnost) tisti mejnik, ki pravno loči otroka od odraslega. Zato se tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica dne 17.10.1944, ko je bilo nasilje njenemu očetu prizadejano, ni štela za otroka, saj je bila tedaj stara že skoraj 24 let (rojena je 11.11.1920), in se je po tedaj veljavnih zakonih (ODZ in Zakon o polnoletnosti z dne 31.7.1919) štela za polnoletno. Ker torej tožnice v času očetove smrti ni mogoče šteti za otroka, dejanski stan, kot ga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določa 8. odstavek 2. člena ZZVN, ni izpolnjen. Zato ji statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati. Enako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo tudi v zadevi, I Up 296/2003 z dne 31.1.2005.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.

K 2. točki izreka:

Odločitev v 2. točki izreka te sodbe temelji na odločbi 3. odstavka 23. člena ZUS. Po tej določbi trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu preizkuša le zakonitost izpodbijanega akta, kar je tudi ta primer.