Court dismisses appeal confirming first instance decision on tax deduction of long-term investment write-offs under ZDDPO.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Utemeljenost odpisov vrednosti oziroma popravkov vrednosti dolgoročnih finančnih naložb kot davčno priznanih odhodkov se presoja v smislu 1. odstavka 12. člena ZDDPO.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.1.2000 in zadevo vrnilo Ministrstvu za finance v ponovni postopek (1. točka izreka), zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka pa je zavrnilo (2. točka izreka). Z omenjeno odločbo je bila kot neutemeljena zavrnjena njena pritožba proti odločbi Posebnega davčnega urada z dne 6.1.2000, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka kot davčna zavezanka v obračunu davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 izkazala previsoko davčno izgubo za 5.414.636.364 SIT ter, da ta ne znaša 6.624.486.159 SIT, ampak 1.209.849.794 SIT.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je v zadevi sporno ali predstavljajo odhodki financiranja v znesku 5.414.636.365 SIT, ki so izkazani na kontu 744000 - popravki in odpisi dolgoročnih finančnih naložb (ki predstavljajo znižanje finančnih naložb v odvisna podjetja zaradi izkazanih izgub v izkazih uspeha in so vrednoteni po kapitalski metodi vrednotenja dolgoročnih naložb) davčno priznane odhodke v smislu 1. odstavka 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO). Po stališču sodišča prve stopnje (drugače pa menita davčna organa) pomeni znižanje finančnih naložb v odvisna podjetja zaradi izkazanih izgub v njihovih izkazih uspeha (v obravnavani zadevi) davčno upošteven odhodek. Odločitev temelji na dejstvu, da se na podlagi 11. člena ZDDPO vštevajo med odhodke davčnega zavezanca vsi odhodki obračunani na podlagi predpisov ali SRS razen tistih, za katere je z omenjenim zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja; da se za presojo utemeljenosti vseh ostalih odhodkov (torej tistih, ki niso urejeni v posameznih členih ZDDPO) upoštevajo določbe 12. člena ZDDPO; da se po SRS dolgoročne finančne naložbe štejejo za naložbe podjetij v druga podjetja, ki so namenjena pridobivanju odhodkov od financiranja in drugim koristim oziroma ohranjanju vrednosti vloženih sredstev; da se dolgoročne finančne naložbe vrednotijo v skladu s SRS 3 - stališče 14 po kapitalski metodi, kjer se naložba vrednoti po datumu, ko je naložba opravljena, vrednost naložbe pa se vrednoti glede na vlagateljev delež k dobičku oziroma izgubi odvisnega podjetja, tako, da se vlagateljeva naložba neposredno poveča oziroma zmanjša; da gre za predpisano in avtomatično vrednotenje naložb, ki je vedno, tako v primeru prihodkov, kot odhodkov povezano z vrednostjo kapitalskega deleža v odvisnem podjetju ter da zakonodajalec za povezane osebe ni predpisal drugačnega načina ugotavljanja odhodkov in da gre tudi pri povezanih osebah, tudi davčno gledano, še vedno za različne pravne osebe.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da naj bi v obravnavanem primeru znižanje finančnih naložb v odvisna podjetja zaradi izkazanih izgub v njihovih izkazih uspeha predstavljalo davčno upošteven odhodek v smislu 1. odstavka 12. člena ZDDPO. Navaja, da so dejanski in pravni razlogi sodbe nedoločni in jih ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, tekom postopka naj ne bi dokazala, da bi bili sporni odhodki financiranja neposredno povezani z njeno dejavnostjo, torej ni izkazala ekonomskega namena dolgoročnega vlaganja skladno s SRS v odvisne družbe. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na 3. točki 1. odstavka 60. člena ZUS, vendar sodišče ne navaja zaradi katerih kršitev pravil postopka je bilo potrebno odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponoven postopek. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi oziroma spremeni.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da se utemeljenost odpisov vrednosti oziroma popravkov vrednosti dolgoročnih finančnih naložb kot davčno (ne)priznanih odhodkov presoja v smislu 1. odstavka 12. člena ZDDPO (na katerega se tudi sicer sklicujeta oba davčna organa).

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-125/00-17 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 50/2002) v 3. točki izreka razveljavilo 1. odstavek 12. člena ZDDPO z učinkom od 31.12.2002. Pred potekom tega obdobja je bila sprejeta novela navedenega zakona (Uradni list RS, št. 108/02 - ZDDPO, s katero je zakonodajalec na novo uredil razmerja iz 1. odstavka 12. člena tega zakona).

Ker je bila v obravnavanem primeru uporabljena določba 1. odstavka 12. člena ZDDPO pred učinkovanjem razveljavitve odločbe Ustavnega sodišča RS, torej pred novelo ZDDPO-C, je bilo po presoji pritožbenega sodišča v davčnem postopku materialno pravo napačno uporabljeno in zaradi tega nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo Ministrstvu za finance v ponovni postopek, zakonita in pravilna. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevi I Up 1142/2001-3 z dne 5.4.2005.

Ker je izpodbijani upravni akt odpravilo že sodišče prve stopnje ter zadevo vrnilo Ministrstvu za finance v ponovni postopek, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.