Late application for court fee waiver after reminder is rejected as obligation already arose.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appellant's complaint, upholding the first-instance court's rejection of a late fee waiver request. The appellant submitted the waiver proposal only after receiving payment reminders, meaning the statutory obligation to pay court fees had already triggered upon filing the lawsuit. The court ruled that the waiver must be timely and cannot retroactively erase an existing debt, even if the lawsuit was later withdrawn.
Legislator headnote
AI generated14. člen Zakona o sodnih taksah; Oprostitev plačila sodnih taks je poseben inštitut, do katerega je upravičen le tisti, ki ga pravočasno in na predpisan način uveljavlja.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
[JEDRO]
Tožnik je vložil predlog za oprostitev sodnih taks šele po prejemu opomina za plačilo sodne takse za tožbo in opomin, to je po tem, ko je obveznost plačila sodne takse že nastala, zato s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks ne more uspeti.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom prvostopno sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ker je bil ta vložen po tem, ko je že nastala taksna obveznost plačila sodne takse. Sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa utemeljuje svojo odločitev z določbo 14. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Tožnik je dne 14.4.2003 vložil tožbo v upravnem sporu, po prejemu opomina za plačilo sodne takse za tožbo in opomin, pa je smiselno predlagal, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks. Sodišče navaja, da je skladno z ZST treba takso plačati, ko nastane taksna obveznost. Za tožbo nastane taksna obveznost takrat, ko se tožba izroči sodišču. Tožnik ob vložitvi tožbe oprostitve plačila sodnih taks ni predlagal. Zato je nastala taksna obveznost, na katero po ZST kasnejši predlog ne vpliva in torej ni podlage za predlagano oprostitev.
Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da je upokojenec s skromno pokojnino in ne bi zmogel plačila sodne takse tudi, če bi bila upravičena. Prispeva tudi k vzdrževanju treh sinov, ki so študenti. Poleg tega je tožbo zaradi prisilne izterjave denarne kazni za prekršek umaknil in je sodišče postopek ustavilo.
Pritožba ni utemeljena.
Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča pravilna in zakonita.
Oprostitev plačila sodnih taks je poseben inštitut, vgrajen v ZST, do katerega je upravičen le tisti, ki ga pravočasno in na predpisan način uveljavlja. Po 14. členu ZST učinkuje sklep o oprostitvi plačila sodnih taks od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu ZST nastala obveznost tega dne ali pozneje. Po 4. členu ZST nastane obveznost za vlogo, to je v obravnavanem primeru tožba, takrat, ko se vloga vloži, to je v obravnavanem primeru z vložitvijo tožbe. Ni sporno, da je tožnik vložil predlog za oprostitev plačila sodnih taks šele po prejemu opomina za plačilo sodne takse za tožbo in opomin, to pa je po tem, ko je obveznost plačila sodne takse že nastala, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks ne more uspeti in je prvostopno sodišče zadevni predlog pravilno zavrnilo.
Tožnikove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na njegovo premoženjsko stanje, se v tem upravnem sporu, v katerem se o oprostitvi plačila taks po vsebini ni odločalo, ne morejo upoštevati. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je umaknil tožbo, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da taksna obveznost tožnika, nastala z vložitvijo tožbe, z umikom tožbe ne ugasne.
Tožnik v pritožbi ni navedel, iz katerih pritožbenih razlogov izpodbija sklep prvostopnega sodišča, zato ga je pritožbeno sodišče preizkusilo glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker je ugotovilo, da do takšnih kršitev ni prišlo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom Zakona o upravnem sporu in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča