Administrative court voids judgment for failure to name obligor in enforcement order under ZUP.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in se odločba tožene stranke z dne 23.12.2002 odpravi.

[JEDRO]

Kadar se z upravno odločbo nekomu nalaga obveznost, mora biti v izreku te odločbe navedeno tudi, zoper koga lahko upravičenec zahteva njeno izvršitev. Ker prvostopna odločba te odločitve nima, je ni mogoče izvršiti, saj v njej ni odločeno, zoper katero osebo naj stranka vloži izvršilni predlog in kdo je zavezanec za plačilo obveznosti, ki je bila ugotovljena z odločbo. Ta pomanjkljivost je ničnostni razlog po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Nanj bi bila dolžna paziti tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 35. člena ZUS. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in odpravilo odločbo tožene stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 23.12.2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada Kranj z dne 14.10.2002. Prvostopni organ je s to odločbo odločil, da se podjetju M. d.o.o., v 30 dneh od vročitve te odločbe vrne preveč plačano nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2001 v znesku 18.331.253,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in ugotovilo zakonitost izpodbijane odločbe. Strinjalo se je z razlogi, na podlagi katerih je tožena stranka zavrnila pritožbene ugovore, in je v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) iz istih razlogov zavrnilo tudi tožbene ugovore. Zavrnilo je očitke tožeče stranke, da ni bila udeležena v postopku v katerem je bilo podjetju M. d.o.o. odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ter pojasnilo, da teh ugovorov tožeča stranka v postopku, kjer gre za odločitev o vračanju preplačanega nadomestila, ne more uveljavljati.

Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri ugovorih, ki jih je podala v tožbi in se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v tem sporu ne more uveljavljati ugovorov, ki so odločilnega pomena v zvezi z odločanjem o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Napake storjene v postopku odmere pomenijo, da je napačna odločitev tudi o vračilu preplačanega nadomestila. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

Prvostopni organ je odločil, da se podjetju M. d.o.o. v 30 dneh od vročitve te odločbe vrne preveč plačano nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2001. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da v tej odločbi ni bilo določeno kdo je zavezanec za vračilo preplačanega nadomestila in čeprav je bila ta odločba vročena tožeči stranki. Izrek upravne odločbe mora biti določen (213. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) in če se z njim nalaga nekomu obveznost, mora biti v njem navedeno tudi zoper koga lahko upravičenec zahteva izvršitev odločbe. Ker prvostopna odločba te odločitve nima je zato ni mogoče izvršiti, saj v njej ni odločeno zoper katero osebo naj stranka vloži izvršilni predlog in kdo je zavezanec za plačilo obveznosti, ki je bila ugotovljena z odločbo.

Navedena pomanjkljivost prvostopne odločbe je ničnostni razlog po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Na ta razlog je dolžna paziti tožena stranka in tudi sodišče v skladu z 2. odstavkom 35. člena Zakona o upravnem sporu. Ker je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z navedeno določbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 75. člena ZUS razveljavilo izpodbijano sodbo in odpravilo izpodbijano odločbo, ker tožena stranka pri odločanju o pritožbi ni upoštevala pomanjkljivosti prvostopne odločbe.