Supreme Court dismisses appeal; two-year limitation period for landlord's eviction suit expired before filing.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Odločitvi obeh sodišč pravilno temeljita na določilu 19.člena ZSR. Rok za vložitev stanodajalčeve tožbe po 4.odstavku 19.člena ZSR je omejen na dve leti (3.odstavek 19.člena v zvezi s 5.odstavkom 18.člena ZSR). Po ugotovitvah sodišča druge stopnje je dvoletni rok potekel pred vložitvijo tožbe. Ko dvoletni rok poteče, je stanodajalec prekludiran. Pri tem ni pomembno, kdaj je tožeča stranka postala stanodajalec oz. pridobila pravico upravljanja spornega stanovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da toženec izprazni trisobno stanovanje, in ga izpraznjenega oseb in stvari izroči tožeči stranki.

Tožeča stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. podrejeno obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče ni upoštevalo 4.odstavka 19.člena ZSR, saj je bilo toženčevi materi dodeljeno drugo primerno stanovanje. Iz sklepa materinega delodajalca namreč izhaja, da ji je dodeljeno trisobno stanovanje za 4 člansko družino, torej tudi za toženca. Toženec bi se moral skupaj z imetnikom stanovanjske pravice izseliti in je v stanovanju nezakonito. Tožeča stranka je s 25.6.1991 prevzela v upravljanje stanovanjski sklad bivše JLA in ni mogla prej vložiti tožbe.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožeča stranka kršitve določb ZPP ne uveljavlja.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan.

Revizijsko sodišče opravi preizkus uporabe materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Tako je bilo na nižjih stopnjah ugotovljeno: toženec je živel v spornem stanovanju v skupnem gospodinjstvu s starši, bratom in sestro več kot 25 let; mati je 7.8.1986 dobila od delodajalca drugo stanovanje; iz stanovanja so se tedaj izselili vsi družinski člani, razen toženca in njegove izvenzakonske partnerice; prejšnji stanodajalec spornega stanovanja, to je JLA, tožencu ni nikoli oporekal uporabe stanovanja. Odločitvi obeh sodišč pravilno temeljita na določilu 19.člena ZSR (Zakona o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS št. 35/82, 14/84 v zvezi z 2.odstavkom 159.člena Stanovanjskega zakona, Uradni list RS št. 18/91-I). Rok za vložitev stanodajalčeve tožbe po 4.odstavku 19.člena ZSR je omejen na dve leti (3.odstavek 19.člena v zvezi s 5.odstavkom 18.člena ZSR). Po ugotovitvah sodišča druge stopnje je dvoletni rok potekel pred vložitvijo tožbe. Ko prekluzivni rok poteče, je stanodajalec prekludiran. Pri tem ni pomembno, kdaj je tožeča stranka postala stanodajalec oz. pridobila pravico upravljanja spornega stanovanja.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).