Administrative court dismissed appeal; internal agency lacks standing to sue its own appellate body.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Tožeča stranka kot upravni organ prve stopnje ne more sprožiti upravnega spora zoper odločbo tožene stranke, ki je njen inštančni organ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi neizkazane aktivne legitimacije v upravnem sporu zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 8.10.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi N.V. in odločbo tožeče stranke (kot organa prve stopnje) z dne 18.5.2004, odpravila.

Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijanega sklepa sklicuje na določbo 1. odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), ki določa kdo je lahko tožnik v upravnem sporu. Fizični in pravni osebi, ki ne plača prispevka in za katero javni zavod ugotovi, da je zavezanec za prispevek, izda javni zavod odločbo o obveznosti plačila prispevka, s katero mu naloži, da neplačane prispevke plača v 15 dneh od vročitve odločbe (223. c člen ZDavP). Zoper odločbo iz 223. c člena je dopustna pritožba na ministrstvo, pristojno za kulturo (223. d člen ZDavP). Odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija v upravnem sporu je tožena stranka izdala v funkciji instančnega nadzora nad odločanjem tožeče stranke (kot organa prve stopnje) v upravnem postopku. Sama okoliščina, da je tožeča stranka zainteresirana na zakonitosti odločbe druge stopnje, ne izkazuje njene aktivne legitimacije v upravnem sporu, če z upravnim aktom ni bilo hkrati poseženo v njeno pravico ali z zakonom priznano korist ali upravičenje. Tega pa tožeča stranka v tožbi ne izkazuje in niti ne zatrjuje. V kolikor je njeno vlogo razumeti v zasledovanju javnega interesa, pa sodišče pripominja, da je tisti, ki zastopa javni interes v upravnem sporu, državni pravobranilec (19. člen ZUS).

Zoper navedeni sklep tožeča stranka vlaga pritožbo. Navedena fizična oseba ji dolguje denar iz naslova plačila RTV prispevka, kar pomeni, da uveljavlja denarno terjatev in zato izkazuje pravni interes za uspeh v postopku. Postopek plačevanja prispevkov za programe RTV Slovenija ureja Zakon o davčnem postopku. V postopku izdaje odločbe o obveznosti plačila RTV prispevka in posledično morebitne davčne izvršbe je upravni organ prve stopnje. Tožena stranka je v istem postopku organ druge stopnje in opravlja instančni nadzor nad zakonitostjo njenega odločanja. Vendar je tožeča stranka hkrati tudi stranka v postopku, saj gre dejansko za postopek ugotovitve obveznosti plačila in izterjave RTV prispevka. RTV prispevek ni prihodek proračuna Republike Slovenije, ampak je neposredno prihodek tožeče stranke. Z upravnim aktom, ki ga izpodbija je bilo neposredno poseženo v njeno pravico oziroma njeno z zakonom priznano denarno korist. Ne zasleduje javnega interesa, ampak zasleduje denarno terjatev. Sodišče bi ji moralo priznati lastnost stranke in nanjo vezano legitimacijo. Ker sodišče ni meritorno obravnavalo njene tožbe, je izpodbijani sklep nezakonit. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v meritorno obravnavanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka, ki ima v tem postopku položaj organa prve stopnje, nima aktivne legitimacije v tem upravnem sporu. Zato je njeno tožbo zoper odločbo tožene stranke kot nedovoljeno pravilno zavrglo.

Po določbi 1. odstavka 18. člena ZUS je tožnik lahko posameznik, vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb in drugi, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena. Iz odločbe o obveznosti plačila RTV prispevka N.V. je razvidno, da je tožeča stranka izdala navedeno odločbo v svojstvu upravnega organa prve stopnje. Tožena stranka pa je kot upravni organ druge stopnje navedeno odločbo tožeče stranke ob reševanju pritožbe N.V. kot nezakonito odpravila. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odločba tožene stranke izdana v funkciji instančnega nadzora nad odločanjem tožeče stranke kot upravnega organa prve stopnje. Tožeča stranka zato kot upravni organ prve stopnje ne more sprožiti upravnega spora zoper navedeno odločbo tožene stranke.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožeče stranke, da naj bi bila upravičena do sprožitve predmetnega upravnega spora, ker je plačilo in izterjava RTV prispevka njen prihodek. RTV prispevek je res prihodek tožeče stranke. Vendar ji to, kot že navedeno, ne daje legitimacije za vložitev tožbe zoper odločbo instančnega upravnega organa.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi 76. člena, v zvezi s 1. odstavkom 82. člena in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.