Supreme Court dismisses appeal where adverse possession fails due to lack of good faith possession over 20 years.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's revision against a final judgment denying ownership of land via adverse possession. The appellant claimed a 20-year continuous possession of a parcel without the landowner's consent, arguing the lower courts erred in finding the possession was not in good faith. The court held that adverse possession requires good faith, which was absent given the appellant's knowledge of the landowner's title and the specific legal requirements under the Property Law.
Legislator headnote
AI generated4. odst. 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; 3. odst. 385. čl. ZPP: Adverse possession is not established if the possessor was not in good faith, as factual errors regarding possession status do not constitute grounds for revision.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Ob ugotovitvi, da tožnikova posest ni bila dobroverna, sta sodišči pravilno odločili, da po 4. odst. 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ni pogojev za priposestvovanje.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik parc. št. 1652/1 njiva v izmeri 1000 m2, ter da mu mora toženka izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal kot lastnik navedenega zemljišča. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je prišlo pri zaplembi in pri arondaciji očitno do pomote. Tožnik je obe parceli, ki sta skupaj široki le nekaj nad 4 m, užival kot celoto. Toženka kot zemljiškoknjižna lastnica ni ničesar ukrenila, da bi dobila sporno parcelo nazaj v posest. Ni pravilna ugotovitev sodišč, da tožnik ni bil v dobri veri.
Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.
Revizija ni utemeljena.
Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.
Tožnik v reviziji ugovarja predvsem dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje, zlasti ugotovitvi, da v teku priposestvovalne dobe ni bil v dobri veri. Z zadevnimi revizijskimi trditvami se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).
Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnik užival sporno parcelo št. 1652/1 več kot 20 let. Tožnik je imel odločbo o arondaciji z dne 18.2.1961, po kateri je tožnikova pravna prednica dobila le parcelo št. 1652/2 z določeno izmero (10 a 3 m2), sporne parcele v odločbi ni bilo, meri pa 1000 m2. Ob ugotovitvi, da tožnikova posest ni bila dobroverna, sta sodišči pravilno odločili, da po 4. odst. 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ni pogojev za priposestvovanje. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.
Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).