Administrative court dismissed appeal; negative administrative decision is procedural prerequisite for interim order, not for administrative lawsuit.

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

[JEDRO]

Negativna odločba upravnega organa (ali brezuspešen potek 7-dnevnega roka za izdajo odločbe) je po ureditvi v ZUS in po ustaljeni sodni praksi le procesni predpogoj za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe in ne tudi za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za odložitev izvršitve izpodbijanega akta.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 4.6.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnikov na podlagi določbe 2. odstavka 30. člena ZUS za odložitev izvršbe delnega enotnega dovoljenja, ki ga je dne 12.2.2001 izdala družbi ... (stranka z interesom v tem postopku) za postavitev bazne postaje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sledilo odločitvi tožene stranke, vendar je tožbo zavrnilo iz drugih razlogov, kot so bili navedeni v odločbi tožene stranke. Strinja se sicer z mnenjem tožene stranke, da je na podlagi določbe 2. odstavka 30. člena ZUS mogoče zadržati izvršitev že izvršljivega posamičnega akta, vendar pa enotno dovoljenje za gradnjo glede lokacijskih pogojev ne more imeti posledic pred njegovo pravnomočnostjo. Ker pa je odločba, zoper katero je sprožen upravni spor, izvršljiva šele s pravnomočnostjo, ni potrebe po odložitvi njene izvršitve, dokler ni končan upravni spor.

Tožniki v pritožbi predlagajo, "da se zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 1. odstavka 51. člena ZUS razveljavi sodba Upravnega sodišča in izda odločba, s katero se ugodi zahtevi po izdaji začasne odredbe". Grajajo delo prvostopnega sodišča, ki se ni spuščalo v vsebinsko presojo argumentov. Če bi upoštevalo pravilno dejansko stanje, bi sodišče ugotovilo, da bi v primeru dokončanja gradnje bazne postaje in z njenim aktiviranjem pred izdajo pravnomočne sodne odločbe vaščanom in s tem tudi tožnikom nastala težko popravljiva škoda na zdravju.

Na pritožbo je odgovorila stranka z interesom družba ... in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja, da je prvostopno sodišče odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in zato ni prišlo do kršitve določb 1. odstavka 51. člena ZUS.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril.

Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

V obravnavani zadevi je sporna odločba upravnega organa, pristojnega za izvršbo, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnikov po 2. odstavku 30. člena ZUS za odložitev izvršbe. Po presoji pritožbenega sodišča pa taka negativna odločba upravnega organa (ali brezuspešen potek 7. dnevnega roka za izdajo odločbe) po ureditvi v ZUS ter po ustaljeni sodni praksi (npr. I Up 1304/2004) predstavlja le procesni predpogoj za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS in ne tudi za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za odložitev izvršbe.

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta, ali zato, ker mu upravni akt ni bil izdan. Pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi tožniki niso izkazovali pravnega interesa za izpodbijanje zakonitosti odločbe o zavrnitvi zahteve za odložitev izvršbe s tožbo v upravnem sporu. Sodno varstvo je namreč stranki zagotovljeno z možnostjo vložitve enake zahteve pri sodišču na podlagi določbe 1. odstavka 69. člena ZUS, kar so tožniki tudi storili, vendar je bila njihova zahteva za izdajo začasne odredbe pravnomočno zavrnjena (sklep Upravnega sodišča RS, št. U 1161/2001 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 905/2001).

Glede na navedeno pravno ureditev instituta začasne odredbe torej ni bil podan pravni interes tožnikov za vložitev tožbe zoper odločbo tožene stranke z dne 4.6.2001, in bi zato moralo sodišče prve stopnje tožbo tožnikov zavreči, ne pa o njej meritorno odločiti. Ker je sodišče prve stopnje kršilo določbo 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, je Vrhovno sodišče RS na podlagi določbe 1. odstavka 75. člena ZUS izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo tožnikov zavrglo.