Court dismisses appeal claiming contract voidability due to error of will and statutory consent requirements.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

1. Napačno je tožnikovo stališče, da je spremembe tožbe samo sprememba tožnikovega zahtevka; tudi spremembe dejanske podlage pomeni spremembo tožbe v smislu 1. odst. 191. čl. ZPP.

2. Ko se tožnik v reviziji sklicuje na 29.čl. ZOR, uveljavlja s tem napako, ki jo je storil sam. Ta ugovor bi lahko uveljavljal toženec, vendar v taki vsebini in takih okoliščinah, kot ji določajo 2. odst. 121.čl. ter 508. in naslednji členi ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti prodajne pogodbe, s katero je tožnik dne 30.10.1981 prodal tožencu traktor FIAT Štore 404, in nadaljnji zahtevek, po katerem mora toženec plačati obema tožnikoma nerazdelno znesek 616.602,00 Sit z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da tožnica ni bila pogodbena stranka, zato ni aktivno legitimirana za izpodbijanje pogodbe, tožnik pa je bil sicer ob sklenitvi pogodbe vinjen, vendar ne toliko, da bi to pomenilo napako ali pomanjkanje njegove poslovne volje.

Proti tej sodbi sta se pritožila oba tožnika. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in razveljavilo prvostopni izrek, s katerim je bil zavrnjen zahtevek na plačilo vrednosti traktorja, zavrnilo pa je pritožbo tožnika in glede njega potrdilo sodbo prve stopnje. V zvezi s tem je ugotovilo, da tožnik napak v volji ni dokazal. Odstop od pogodbe iz razlogov po 125. čl. ZOR, ki ga je na novo uveljavljal v pritožbi, pa pomeni spremembo tožbe, ki na pritožbeni stopnji ni dovoljena.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja vse revizijske razloge po 1. dst. 385.čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma obe sodbi spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da pomeni tožnikova vinjenost, kakršna je bila dokazana v postopku na prvi stopnji, vsekakor napako volje, zaradi katere pogodba ni veljavna. Prekršena pa je bila tudi določba 29.čl. ZOR, ki ureja sklenitev pogodbe, kadar mora kdo zanjo dati dovoljenje. V tem primeru bi morala sklenitev pogodbe dovoliti tožnica kot solastnica traktorja. Izpodbija tudi drugostopno stališče, da pomeni uveljavljanje odstopa od pogodbe spremembo tožbe. Navaja, da tožbenega zahtevka ni spremenil, zato ne gre za spremembo tožbe.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Vprašanje, koliko je tožnikova vinjenost vplivala na njegovo sposobnost, da je veljavno izrazil svojo poslovno voljo s sklenitvijo prodajne pogodbe s tožencem, je dejansko vprašanje. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi ocene dokazov ugotovili, da tožnikova sposobnost izraziti svojo voljo ni bila zmanjšana v tolikšni meri, da bi to vplivalo na veljavnost pogodbe. Ta ugotovitev je rezultat ocene dokazov in predstavlja dejansko podlago sojenja. Ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odst. 385.čl. ZPP), revizijsko sodišče pravilnosti te ugotovitve ne more preizkusiti. To pa glede na triletni rok iz 2. odst. 117.čl. ZOR tudi sicer ne bi imelo smisla, saj s tožbo, vloženo dne 9.7.1985, ni več mogoče izpodbijati pogodbe z dne 30.10.1981 zaradi napak volje. Tožnik je v pritožbi na novo uveljavljal razloge za odstop od pogodbe, ker toženec ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Sodišče druge stopnje je ta ugovor pravilno štelo kot spremembo tožbe. Gre namreč za povsem novo dejansko podlago. Dejanska podlaga kot tožbeni temelj opredeljuje tožbo. To je posebej očitno pri dajatvenih zahtevkih na plačilo denarja ali izročitev drugih generičnih stvari, ko tožbeni predlog sam zase ne pove dovolj o tem, na kaj se nanaša. Tudi tožbeni predlog na ugotovitev neveljavnosti pravnega posla sam zase ni dovolj opredeljen, saj je neveljavnost lahko posledica tako n.pr. napak volje, kot tudi oblikovnih pomanjkljivosti in številnih drugih razlogov, ki so vsak zase samostojna podlaga za sicer enako glaseč se tožbeni predlog. Zato je napačno tožnikovo stališče, da je sprememba tožbe samo sprememba tožbenega zahtevka; tudi sprememba dejanske podlage pomeni spremembo tožbe v smislu 1. odst. 191.čl. ZPP. Po prvem odstavku 190.čl. ZPP pa je sprememba tožbe mogoča samo do konca glavne obravnave, zato navajanje dejstev, ki vplivajo na istovetnost tožbe, v pritožbenem postopku ni več mogoče.

Ko se tožnik v reviziji sklicuje na 29.čl. ZOR, uveljavlja s tem napako, ki jo je storil sam. Ta ugovor bi lahko uveljavljal toženec, vendar v taki vsebini in takih okoliščinah, kot ji določajo 2. odst. 121.čl. ter 508. in naslednji členi ZOR. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je toženec med tem že odsvojil kupljeni traktor, tožnikov revizijski ugovor tudi sicer ne bi mogel imeti uspeha, saj je s tem izkazano, da toženčeve pravice na kupljenem traktorju zaradi pravnih napak niso bile okrnjene.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).