Supreme Court dismisses appeal where widow lacks inheritance rights to claim denationalization of deceased mother-in-law's property.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Če zahtevo za denacionalizacijo po pokojni upravičenki, izrecno v svojem imenu vloži svakinja pokojne upravičenke in ne sin ali mož pokojne upravičenke (dediča prvega dednega reda), pravno nasledstvo vlagateljice ni verjetno izkazano, kasnejša odobritev opravljenih pravnih dejanj s strani dediča prvega dednega reda, pa nima učinka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 13.9.2005. Z njo je tožena stranka zahtevi za denacionalizacijo, ki jo je vložila V.F. (pravna naslednica po pokojnem B.F.) delno ugodila ter odločila, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba (SOD) dolžna izplačati B.F. kot solastniku 1/2 nacionaliziranega zasebnega gospodarskega podjetja F.B., v času nacionalizacije del parc. št. 30 in del parc. št. 75, vpisanih v vl. št. 200 k.o. ..., odškodnino v obliki obveznic v znesku 175.180 DEM; zahtevo za denacionalizacijo druge polovice omenjenega podjetja, podržavljenega pok. H.F. por. G. (tožnikovi materi) do 1/2, pa je zavrnila zaradi neizkazanega pravnega nasledstva.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega zavrnilnega dela upravnega akta pritrjuje toženi stranki, da vlagateljica zahteve za denacionalizacijo V.F. ni upravičena za uveljavljanje pravic po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) za premoženje, ki je bilo podržavljeno pokojni H.F. por. G., ker ni njena dedinja in tudi ne njena pravna naslednica po Zakonu o dedovanju (ZD), po katerem je treba pravno nasledstvo presojati. Dediča upravičenke do denacionalizacije sta njen sin (tožnik) in njen mož kot dediča prvega dednega reda po ZD. Zato je kot nerelevanten zavrnilo tožbeni ugovor, da bi bilo pravno nasledstvo vlagateljice zahteve za denacionalizacijo po upravičenki do denacionalizacije verjetno izkazano v primeru smrti omenjenih dedičev prvega dednega reda, saj bi takrat V.F. dedovala po pok. upravičenki. V.F. je zahtevo za denacionalizacijo vložila izrecno v svojem imenu in ne kot pooblaščenka tožnika; zato dejstvo, da je tožnik dne 11.4.2002 odobril opravljena pravna dejanja, nima pomena. Iz zemljiškoknjižnih listin izhaja, da sta bila B.F. in H.F. por. G. solastnika podržavljenih nepremičnin vsak do 1/2, zato je sodišče prve stopnje zavrnilo navedbe, da naj bi bilo podjetje podržavljeno le B.F., H.F. por. G. pa naj bi bila zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin v podržavljenem podjetju.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da naj bi bilo zmotno stališče, da pravno nasledstvo vlagateljice zahteve za denacionalizacijo V.F. in upravičenke do denacionalizacije ni verjetno izkazano; če namreč H.F. por. G. ne bi imela svojih potomcev, bi po njej kot dedič drugega dednega reda lahko dedovala tudi vlagateljica zahteve za denacionalizacijo. Ni pomembno, da je H.F. por. G. zemljiškoknjižna solastnica do 1/2 vseh nepremičnin podržavljenega podjetja; pomembno je, da naj bi bilo podjetje podržavljeno kot celota, ter da naj bi bil njegov lastnik B.F.. Zato naj bi bila zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila njegova žena V.F., pravočasno vložena tudi za nepremičnine, ki zemljiškoknjižno pripadajo H.F. por. G. Zato je odobritev pravnih dejanj z dne 11.4.2002 relevantna. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma da vrhovno sodišče s sodbo razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in odpravi v upravnem sporu izpodbijani akt. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007, izpolnjuje obravnavana zadeva pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1.

Če so tako, kot v obravnavani zadevi, upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena ZDen mrtvi ali razglašeni za mrtve, so po določbi 1. odstavka 15. člena ZDen upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki; pravno nasledstvo se po določbi 2. odstavka omenjenega člena praviloma presoja po pravu Republike Slovenije. Prvi odstavek 15. člena ZDen pa je treba po ustaljeni sodni praksi (tako Vrhovnega sodišča kot Ustavnega sodišča RS) razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, tisti, ki po 1. odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje - torej njegovi dediči po ZD ter dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve.

V obravnavanem primeru je bila zahteva za denacionalizacijo premoženja podržavljenega pok. H.F. por. G. zavrnjena, ker vlagateljica zahteve za denacionalizacijo V.F. (vdova po B.F. in svakinja H.F. por. G.) ni bila dedinja po pok. upravičenki, kateri je bilo podržavljeno premoženje. Premoženje po pokojni upravičenki sta dedovala njen sin (tožnik) in njen mož, torej dediča prvega dednega reda po ZD. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno presodilo, da vlagateljica zahteve za denacionalizacijo, v skladu s 1. odstavkom 78. člena ZDen ni imela možnosti pridobiti premoženja, ki je bilo podržavljeno pokojni upravičenki do denacionalizacije. Zato je bila zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. H.F. por. G., ki jo je vložila V.F., tudi pravilno zavrnjena. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi oziroma tožena stranka, sta po presoji pritožbenega sodišča, pravilno uporabila materialno pravo. Glede na navedeno je tudi pritožbeni ugovor, da bi vlagateljica zahteve za denacionalizacijo imela možnost pridobiti premoženje, ki je bilo podržavljeno pok. upravičenki do denacionalizacije, v primeru smrti dedičev prvega dednega reda, neupošteven.

Z ugovorom, da naj bi bilo zasebno gospodarsko podjetje F.B., podržavljeno le B.F., ne pa tudi H.F. por. G., pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Omenjenega pritožbenega razloga ni dopustno uveljavljati iz razloga 1. odstavka 73. člena ZUS-1, saj sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo drugače, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter ni na tej podlagi spremenilo izpodbijanega upravnega akta.

V postopku je bilo (glede na podatke upravnih spisov) pravilno ugotovljeno, da je V.F. vložila zahtevo za denacionalizacijo v svojem imenu, ne pa tudi kot pooblaščenka tožnika. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da odobritev opravljenih pravnih dejanj nima nikakršnega učinka.

Vrhovno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).