Appeal dismissed; appointment decision effective immediately, making interim order of non-enforcement impossible by nature of case.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Odločba Vlade RS o imenovanju na mesto državne tožilke učinkuje že z dnem imenovanja, zato odložitev izvršitve te odločbe po naravi stvari ni mogoča.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.10.2006, s katero je bila A.P. imenovana na mesto višje državne tožilke na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije za delo na področju organiziranega klasičnega in gospodarskega kriminala, korupcijskih in drugih kaznivih dejanj. Med upravnim sporom, in sicer dne 22.12.2006, je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev navedene odločbe. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavalo po določbi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) v zvezi z določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1. Zahtevo je zavrnilo, ker je ugotovilo, da za izdajo zahtevane začasne odredbe niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 32. člena ZUS- 1. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica nastanek težko popravljive škode utemeljevala z dejstvom, da bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja, ob že izvršenem aktu otežena, ni pa opredelila škode, ki bi ji pri tem nastala. Nedvomno pa bi z izdajo zahtevane začasne odredbe nastala škoda nasprotni stranki, to je A.P., saj ji je na podlagi 12. sklepa 43. redne seje Sodnega sveta z dnem 6.11.2006 prenehala sodniška funkcija zaradi razloga iz 6. točke 1. odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi (ZSS), in bi torej navedena ostala brez zaposlitve in utemeljeno pričakovanih dohodkov.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz določbe 75. člena ZUS-1. Meni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo določbe 32. člena ZUS-1. Po mnenju tožnice se namreč prehodna določba 2. odstavka 105. člena ZUS-1 ne nanaša na določbo 32. člena ZUS-1. Navaja, da je bil postopek izbire državnega tožilca izveden v nasprotju s predpisi, s tem pa je prizadeta predvsem javna korist, že zato je izkazana potreba po izdaji začasne odredbe. In ker sodišče tega ni upoštevalo, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Navaja še, da ji bo z izvršitvijo sporne odločbe nastala težko popravljiva škoda, ki se negativno odraža v njeni strokovni in poklicni karieri, zastavlja pa se tudi vprašanje izvedbe novega postopka, če bo tožnica s tožbo uspela. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda zahtevano začasno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da je tožnica predlagala odložitev izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega akta Vlade Republike Slovenije o imenovanju višje državne tožilke na Vrhovnem državnem tožilstvu. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pogoje za izdajo zahtevane začasne odredbe pravilno presojalo na podlagi določbe 2. odstavka 32. člena ZUS-1. ZUS-1 namreč v prehodni določbi 2. odstavka 105. člena izrecno določa, v katerih postopkih se uporabljajo določbe tega zakona. Med temi so navedeni tudi postopki, ki se nanašajo na začasne odredbe, v katerih do uveljavitve tega zakona, to je do 1.1.2007, še ni bilo odločeno. In ker gre za tak postopek, uveljavljani pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka ni podan.

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Namen take začasne odredbe je, da se prepreči izvršitev akta in škoda, ki bi tožniku z izvršitvijo akta nastala. Tega namena pa v obravnavanem primeru z izdajo začasne odredbe ni mogoče doseči. S sporno odločbo je bila namreč A.P. že imenovana na mesto višje državne tožilke. Odločba torej že učinkuje, zato izdaja začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS, kakršno je predlagala tožnica, že po naravi stvari ni mogoča. Zato presoja ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe - nastanek težko popravljive škode za tožnico, niti ni potrebna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.