Administrative appeal dismissed; service on agent starts statute of limitations for administrative litigation.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Če ima stranka v upravnem postopku pooblaščenca, se vročajo odločbe, sklepi in drugi dokumenti pooblaščencu, od vročitve pooblaščencu teče zakonski rok za vložitev tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) tožničino tožbo zavrglo kot prepozno vloženo. Tožničinim pooblaščencem je bila namreč odločba tožene stranke (odločba z dne 13.4.2004) vročena 20.4.2004, tridesetdnevni zakonski rok za vložitev tožbe se je iztekel 20.5.2004, zato je dne 21.5.2004 vložena tožba prepozna. Zavrženje tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek, vsebovan v pripravljalni vlogi z dne 6.7.2004 (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-68/04 z dne 6.4.2006 ter 1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).

Pritožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se rok za vložitev tožbe šteje z dnem, ko je bila odločba vročena stranki neposredno, na pa njenim pooblaščencem. Odločitev o zavrženju je nepravilna tudi zato, ker je hkrati s tožbo vložen odškodninski zahtevek, ki ga je treba presojati glede na roke določene za vložitev tovrstnih zahtevkov. V kolikor sodišče meni, da za reševanje odškodninskega zahtevka ni pristojno, bi ga moralo odstopiti v reševanje pristojnemu sodišču.

Odgovor na pritožbo ni bil podan.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da vložena pritožba izpolnjuje pogoje, da se obravnava kot pritožba po ZUS-1.

Pritožba ni utemeljena.

Tožbo je treba vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta (1. odstavek 26. člena ZUS), rok za tožbo pa prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki (1. odstavek 21. člena ZUS). Kadar ima stranka pooblaščenca, se po izrecni določbi 1. odstavka 88. člena Zakona o splošnem postopku (ZUP) vročajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti pooblaščencu. Upravna odločba je torej pravilno vročena (kadar ima stranka pooblaščenca), ko je vročena pooblaščencu. Tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje vročitev stranki, ki ima pooblaščenca kot pravno veljavna le, če je bila na predpisan način vročena pooblaščencu. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu pričel teči z vročitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta tožničinem pooblaščencu in pravilno odločilo, ko je tožbo vloženo po izteku 30-dnevnega roka od vročitve upravnega akta kot prepozno zavrglo.

Pritožbeni ugovor oziroma stališče tožnice, da rok za vložitev tožbe teče od vročitve stranki ne pa njenemu pooblaščencu je v nasprotju z določbo 1. odstavka 88. člena ZUP in zato neupošteven. Zahtevek za povrnitev škode (zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega obroka do plačila 1.10.2001), ki naj bi tožnici nastala zaradi izpodbijanega upravnega akta, je v razmerju do temeljnega zahtevka akcesorni zahtevek. Tožnica ga torej ne more uveljavljati ne da bi postavila temeljni zahtevek (to je zahtevek v razmerju do izpodbijanega upravnega akta), zato je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, da zavrženje tožbe zajema tudi akcesorni zahtevek, ki ga je tožnica postavila v pripravljalni vlogi z dne 6.7.2004.

Vrhovno sodišče je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.