Administrative court dismissed appeal; heirs must prove probable legal succession under inheritance law for denationalization claims.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Pri presoji verjetne izkazanosti pravnega nasledstva je potrebno upoštevati določbe dednega prava.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 11.8.2003. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevek A.K. in F.K., za denacionalizacijo zaplenjenega premoženja, 1/2 hiše, z dvoriščem parc. št... Oba upravna organa sta ugotovila, da je zahtevo vložila neupravičena oseba.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 15. člena, 1. odstavka 78. člena , 3. odstavka 60. člena ZDen ter določbi Zakona o dedovanju (1. odstavek 133. člena in 1. odstavek 137. člena). Ugotavlja, da ne tožnik ne njegova mama A.K. nista verjetna pravna naslednika po pokojnem J.S.

Tožnik v pritožbi poudarja, da so vse dosedanje zavrnitve temeljile na navedbi, kdo je dedič oziroma pravni naslednik. Prezrto pa je bilo, da je pomembno le verjetno pravno nasledstvo. Upravičenost do vložitve vloge je bilo resktriktivno obravnavano, to pa je v nasprotju z določbami ZDen. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi, ni podan.

Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje določba 15. člena ZDen dopušča uveljavljanje pravic po ZDen tudi pravnim naslednikom upravičenca, če je ta mrtev oziroma razglašen za mrtvega. Za ugotavljanje pravnega nasledstva se uporablja Zakon o dedovanju. Ta ureja prehod premoženja umrle osebe na drugo osebo. To je tudi zakon, po katerem se ugotavlja pravnega naslednika. Legitimacija za vložitev zahteve je povezana z materialnim dednim upravičenjem. Pravico do vložitve imajo zakoniti dediči upravičenca, njegovi oporočni dediči in glede na prehod pravnega nasledstva tudi dediči dedičev.

Vprašanja, kdo verjetno izkaže pravno nasledstvo po denacionalizacijskem upravičencu (3. odstavek 60. člena ZDen), ni mogoče pravilno rešiti brez upoštevanja posebnih pravil o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Pomembna je določba 1. odstavka 78. člena ZDen. Dedovanje se ne uvede s trenutkom smrti upravičenca kot zapustnika, temveč z dnem pravnomočne odločbe o dedovanju (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-138/99 z dne 18.1.2001). Po razlagi Ustavnega sodišča, določba 1. odstavka 78. člena ZDen ob uporabi določb ZD pomeni, da se dediči določajo po trenutku zapustnikove smrti.

Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je bilo premoženje podržavljeno J.S., ki je bil razglašen za mrtvega z dnem 16.5.1946. Zato bi se denacionalizacijska odločba, ki bi v zapuščinskem postopku določala predmet dedovanja, glasila nanj. Pojem pravnega naslednika in verjetnega pravnega naslednika je širši od pojma dediča. Toda tudi tisti, ki dokazuje, da je pravni naslednik, mora izkazati za verjetno, da bi nanj pravice iz denacionaliziranega premoženja lahko prešle. Tožnik dokazuje, da je verjeten pravni naslednik zato, ker je dedinja prvega dednega reda M.M. v denacionalizacijskem postopku podala odpoved dedovanja po pokojnem očetu. To naj bi njega in njegovo pokojno mamo opredelilo kot verjetna naslednika po njem. ZDen namreč vsebuje posebno določbo o prehodu zapuščine na dediče (2. odstavek 78.člena ZDen). Pokojnikova zapuščina pride na njegove dediče šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Zapuščinski postopek se prične šele na predlog pravnega naslednika, kateremu mora biti priložena pravnomočna odločba o denacionalizaciji. Določba 1. odstavka 133. člena ZD določa strogo obličnost pri odpovedi o dedovanju. Odpoved je moža le z izjavo sodišču do konca zapuščinskega postopka. Po določbi 1. odstavka 137. člena ZD odpoved dedovanju, ki ni uvedeno, nima pravnega učinka. Zato je pravilna presoja, da odpoved dedovanju M.M. z dne 13.6.2002, dana v denacionalizacijskem postopku, zato nima pravnega učinka.

Glede na navedeno je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodila, da ne tožnik, ne njegova mama A.K., nista verjetna pravna naslednika po pokojnem J.S. Ta je po smrti zapustil v prvem dednem redu dve dedinji, hčerko M.S., poročeno M. in ženo M,K., poročeno S., ki je umrla 1962. Tožnik in njegova mati lahko izkazujeta upravičenost za vložitev zahteve za denacionalizacijo le iz pravnega položaja teh dveh dedinj prvega dednega reda. Toda sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se v postopku denacionalizacije za dokazovanje verjetnega pravnega nasledstva ne more upoštevati izjava o odpovedi dediščine, ki na matičnem področju - v zapuščinskem postopku ne more imeti pravno relevantnega učinka.

Pravilna je zato presoja, da izjava o odpovedi dedovanju ne more imeti učinka v denacionalizacijskem postopku, s katerim bi tožnik oziroma njegova pokojna mama lahko utemeljila svojo vlogo v postopku kot verjetno pravna naslednika po J.S. in s tem pridobila status upravičenega vlagatelja zahteve po 15. členu ZDen.

Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori (ki pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava) ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007, je pritožbeno sodišče vloženo pritožbo obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1.

Ker niso podani ne uveljavljeni pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.