Denationalization claim dismissed because applicant lacked Yugoslav citizenship at the time of possession deprivation.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

V konkretnem primeru ni mogoče šteti, da je odločilen le čas nacionalizacije (odvzem lastninske pravice), saj je podržavljenje stavbnih zemljišč potekalo v dveh fazah. Prenos pravice uporabe na drugo osebo s pravnim poslom ali kot v obravnavanem primeru z dedovanjem, je namreč pomenil, da je bila prejšnja pravica konzumirana. Denacionalizacija ob upoštevanju lastništva ob nacionalizaciji bi v takih primerih pomenila vzpostavljanje prejšnjega stanja, s tem pa bi prišlo do posega v pravno stanje, nastalo na podlagi pravnih poslov oziroma dedovanjem. Čeprav je bila tožnici odvzeta parcela iz posesti, pa ni upravičenka, saj v času odvzema ni bila jugoslovanska državljanka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 24.1.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 29.9.2004, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo parcelne št. 26 - travnik v izmeri 660 m2, vl. št... k.o... Tožena stranka je navedla, da je bilo zemljišče podržavljeno takratni lastnici A.A., roj. B. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958, nato pa je bilo po njeni smrti odvzeto iz posesti njeni pravni naslednici - tožnici z odločbo Skupščine občine Ljubljana z dne 15.1.1965. Tožnica v času odvzema zemljišča iz posesti ni bila jugoslovanska državljanka. Zato je bila njena zahteva za denacionalizacijo zavrnjena.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnica v času odvzema zemljišča iz posesti ni imela jugoslovanskega državljanstva in presoji, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za denacionalizacijo.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bistven in odločilen čas podržavljanja, ne pa čas odvzema iz posesti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretni zadevi pogoji za denacionalizacijo niso izpolnjeni.

Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje gre v predmetni zadevi za denacionalizacijo parcelne št. 26 - travnik v izmeri 660 m2, vl. št..., k.o..., ki je bila podržavljena z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana z dne 1.9.1959, izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč tožničini materi A.A. Imenovana je obdržala pravico uporabe do 2.11.1962, ko je umrla in je to pravico podedovala tožnica (sklep o dedovanju z dne 2.11.1963). Tožnici je bilo zemljišče odvzeto iz posesti z odločbo Skupščine občine Ljubljana z dne 15.1.1965, izdano na podlagi Zakona o urejanju in oddajanju mestnega zemljišča (Uradni list LRS, št. 8/63).

Upravičenec do denacionalizacije je po 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji tudi oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Ta je v 38. členu določal, da nezazidano gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi Občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Po obvezni razlagi 1. odstavka 39. člena (Uradni list FLRJ, št. 24/59) se je pravica uživanja nacionaliziranega zemljišča lahko za plačilo ali brezplačno prenesla na poljubno drugo osebo, bila pa je lahko tudi predmet dedovanja. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru iz zemljiškoknjižnega izpiska razvidno, da je bila po sklepu o dedovanju Občinskega sodišča v Postojni z dne 2.11.1963, opr. št. O 202/62, vknjižena pravica brezplačnega uživanja parcelne št. 26 v smislu členov 37, 38 in 39 navedenega zakona v korist tožnice, dokler ne izda pristojni organ odločbe o izročitvi navedene parcele občini ali komu drugemu. V takšnih primerih je upravičenec do denacionalizacije tudi tisti, ki mu je bila ta pravica odvzeta (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, Uradni list RS, št. 54/02). V obravnavanem primeru je bila pravica uporabe na spornem zemljišču predmet dedovanja in je bilo zemljišče dejansko odvzeto iz posesti tožnici, toda ni izpolnjen pogoj, določen v 1. odstavku 9. člena ZDen, to je, da bi imela tožnica v času odvzema zemljišča jugoslovansko državljanstvo. Navedena okoliščina med strankama tega upravnega spora ni sporna. Zato so po presoji pritožbenega sodišča pravilne odločitve obeh upravnih organ in tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrniti tožbe, saj navedeni zakonski pogoj za denacionalizacijo ni izpolnjen.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V konkretnem primeru ni mogoče šteti, da je odločilen le čas nacionalizacije (odvzem lastninske pravice), saj je podržavljenje stavbnih zemljišč potekalo v dveh fazah. Prenos pravice uporabe na drugo osebo s pravnim poslom ali kot v obravnavanem primeru z dedovanjem, je namreč pomenil, da je bila prejšnja pravica konzumirana. Denacionalizacija bi v takih primerih pomenila vzpostavljanje prejšnjega stanja, s tem pa bi prišlo do posega v pravno stanje, nastalo na podlagi pravnih poslov oziroma dedovanjem (stališče Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi).

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.