Supreme Court dismisses appeal; civil settlement voidable for mistake under ZOR Art. 61 even if procedural error exists.

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Razveljavitev sodne poravnave kot pogodbe civilnega prava je zaradi bistvene zmote ob njenem sklepanju možno zahtevati tudi ob pogojih določbe 61. člena ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sodne poravnave, sklenjene dne 30.3.1989 med pravdnima strankama v pravdni zadevi zaradi motenja posesti. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki 385. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri tem, da je poravnavo tožnik sklenil v bistveni zmoti v smislu 61. člena ZOR. V trditvenem gradivu tožeče stranke ni navedb o tem, da naj bi bil sporni količek predmet sodne poravnave. To je bil namreč količek, ki je bil po poravnavi odstranjen, vendar pa se je izkazalo, da je zavijanje z avtomobilom z glavne ceste na stranski odcep proti tožnikovi hiši enako ovirano kot prej, sedaj pa le na račun drugega količka. Ob sklepanju sodne poravnave je toženec uspel prepričati tožnika, da ga sedaj sporni količek pri zavijanju ne more ovirati. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Razlogi sodbe sodišča druge stopnje naj bi po revizijski trditvi navedbe pravdnih strank (očitno gre za navedbe tožeče stranke) "prebijali". Gre za vprašanje kateri količek je ob sklepanju sporne sodne poravnave bil temelj razmisleka, ki je nazadnje imel za posledico pristanek tožnika na poravnavo. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč v tej smeri pa temelje na dejstvih, ki so bila kot nesporna navedena ob ogledu dne 10.12.1991 in na katera se v svojih razlogih posebej sklicuje sodba sodišča prve stopnje. Dejanska podlaga, od katere je odvisna utemeljenost zahtevka, je torej na nižjih stopnjah ugotovljena, zaradi česar ni sprejemljiv revizijski očitek o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odstavku 385. člena ZPP, v zvezi z 2. odstavkom 354. člena in 7. členom ZPP.

Razveljavitev sodne poravnave kot pogodbe civilnega prava je zaradi bistvene zmote ob njenem sklepanju možno zahtevati tudi ob pogojih določbe 61. člena ZOR. Ni dvoma, da je bil položaj ob meji s toženčevo parcelo zabitih železnih količkov ob robu zgrajene dostopne poti odločilnega pomena ob sklenitvi omenjenega pravnega posla. Vendar pa je bil položaj količkov po ugotovitvi nižjih sodišč tedaj povsem enak (ne glede na to, kateri je bil morda ob poravnavi ali kasneje izpuljen). Dejstva odločilnega pomena so torej tožniku bila dana v razmislek že ob sklepanju poravnave. Zato je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi pravilno zapisalo, da "tožnik zmote o odločilni okoliščini (da sta stranki s sklenitvijo sodne poravnave nameravali med drugim tudi zagotoviti tožniku neovirano zavijanje in vožnjo po dostopni poti) pač ni dokazal." Navedeno sklepanje obvelja toliko bolj, ker je sodišče prve stopnje, da bi razčistilo obstoj zatrjevane zmote, celo angažiralo izvedenca prometne stroke, ki je podal mnenje o možnosti zavijanja z glavne ceste na dovozno pot.

Revizijska trditev, da je bil toženec tisti, ki je pri tožniku povzročil zmoto, pa z opredeljevanjem toženčevega namena v smislu prevare po 65. členu ZOR po eni strani deli usodo že opisanih razlogov o neobstoju zmote o odločilnih okoliščinah, po drugi strani pa pomeni že navajanje novih dejstev, kar pa v revizijskem postopku glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP ni dopustno.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).