Appeal dismissed; tax court upheld allocation of seized property proceeds based on statutory priority rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

S sklepom o razdelitvi zneska, dobljenega s prodajo zarubljenih stvari, se v skladu z ZDavP razdeli kupnina po namenih in po vrstnem redu, določenem z ZDavP. V tem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se ne nanašajo na vsebino tega sklepa.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.5.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Davčnega urada Celje z dne 12.3.1999; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Prvostopni davčni organ je s sklepom razdelil znesek, dobljen s prodajo tožnici zarubljenih premičnin, ki so bile prodane na javni dražbi dne 23.2.1999, tako, da je namenil za prometni davek - 20% 12.000 SIT, stroške hrambe 45.063 SIT, stroške izterjave in javne dražbe 14.000 SIT in dolžni prometni davek konto 2300 973 SIT. Svoj sklep je prvostopni organ oprl na 79. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 in 87/97), skliceval pa se je tudi na 62., 72., 75., 76. in 77. člen ZDavP.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v obravnavanem primeru tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila določbe materialnih predpisov, zato je tudi njena odločitev pravilna. Zato se je sodišče prve stopnje sklicevalo na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka, ne da bi jih v svoji sodbi posebej ponavljalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Kot neutemeljene pa je zavrnilo tožbene ugovore, ki so se nanašali na pravočasnost vabila tožnici za udeležbo na javni dražbi, na pravilnost izvedbe javne dražbe, na prenizko kupnino, doseženo na dražbi, na visoke stroške hrambe stvari in na izvršilne stroške, saj so bili za tak potek javne dražbe v celoti izpolnjeni pogoji, predpisani z ZDavP, stroški hrambe in izvršilni stroški pa temeljijo na računih, ki so v spisu izkazani.

Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Ta naj bi bila storjena predvsem s tem, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave. Podrobno opisuje postopek pred izdajo sklepa o prisilni izterjavi ter ves postopek po izdaji tega sklepa, vključno z rubežem in prodajo na javni dražbi. Ponavlja tožbene trditve in navaja, da so bile kršene številne določbe ZDavP, zaradi česar naj bi bila izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep o razdelitvi sredstev, pridobljenih z javno dražbo, nezakonita. Predlaga, da vrhovno sodišče odpravi izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča oziroma, da jo razveljavi. Navaja, da so ji bile z izpodbijanim sklepom oziroma odločbo tožene stranke kršene tudi ustavne pravice iz 2.,14. in 33. člena Ustave Republike Slovenije. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje v upravnem sporu odločba tožene stranke, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper sklep prvostopnega organa o tem, kako se kupnina, dobljena s prodajo tožnici zarubljenih stvari na javni dražbi po dražbenem zapisniku z dne 23.2.1999, razdeli na dolgovane obveznosti tožnice, to je sklep, izdan na podlagi 79. člena ZDavP.

V 79. členu ZDavP je določeno, da po končani dražbi davčni organ s sklepom razdeli znesek, dobljen s prodajo tako, da se poravnajo po vrsti stroški postopka prisilne izterjave, obresti do dneva vnovčevanja stvari in dolžni davek. Davčni organ presežek kupnine izroči dolžniku. V obravnavanem primeru je iz prvostopnega sklepa razvidno, da je bila s prodajo tožnici zarubljenih premičnin pridobljeno le 72.000 SIT, pri čemer se je v višini 12.000 SIT pokril tožničin dolg iz naslova prometnega davka po stopnji 20%, stroški hrambe zarubljenih stvari v višini 45.063 SIT po računih, stroški izterjave in javne dražbe v višini 14.000 SIT in dolžni prometni davek na kontu 2300 v višini 973 SIT.

Namen in vsebina sklepa o razporeditvi kupnine na javni dražbi zarubljenih stvari davčnemu dolžniku je predvsem v tem, da se odloči o tem, v kakšnem vrstnem redu in v kakšnem znesku (delu) se poplačajo dolgovane obveznosti, pri čemer je organ vezan na vrstni red poplačil, kot ga določa zakon. Iz tega sklepa se torej vidi, kolikšen del davčnega dolga in drugih obveznosti iz tega naslova je davčni zavezanec s kupnino za zarubljene stvari poplačal. Pri tem pa se stroški hrambe zarubljenih stvari poplačajo po izstavljenih računih za hrambo in v celoti bremenijo dolžnika (peti odstavek 84. člena ZDavP), enako tudi stroški dražbe (84. člen ZDavP: sklep o prisilni izterjavi 1.000 SIT; stroški prisilne prodaje znašajo 1% davčnega dolga, vendar ne manj kot 10.000 SIT; za vsako pot izterjevalca v zvezi s prisilno izterjavo se zaračuna 3.000 SIT, skupaj v tem primeru torej 14.000 SIT). Zato pritožbena ugovora, ki se nanašata na stroške hrambe in dražbe, nista utemeljena.

Tudi drugih ugovorov v upravnem postopku in upravnem sporu tožnica ne more uspešno uveljaviti, saj se ne nanašajo na vsebino oziroma namen sklepa o razdelitvi zneska, dobljenega s prodajo zarubljenih stvari. Ker tožnica v pritožbi zoper prvostopno sobo le ponavlja tožbene ugovore, ki pa se v večji meri na vsebino in namen sklepa prvostopnega organa ne nanašajo, na te ugovore pa ji je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno odgovorilo že prvostopno sodišče, se pritožbeno sodišče glede tega sklicuje na razloge, ki jih je v izpodbijani sodbi navedlo prvostopno sodišče.

Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče s tem, ko je izdalo izpodbijano sodbo ne da bi opravilo glavno obravnavno, ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu. Po 4. odstavku 72. člena ZUS je namreč taka kršitev podana le, če je opustitev glavne obravnave vplivala na pravilnost oziroma zakonitost sodbe. To pa v tem primeru ni. Tožničini tožbeni ugovori, ki so se nanašali na pravočasnost vabila tožnici za udeležbo na javni dražbi, na pravilnost izvedbe javne dražbe, na prenizko kupnino doseženo na dražbi, niso bili predmet odločanja s sklepom prvostopnega upravnega o razporeditvi kupnine, pridobljene z dražbo zarubljenega premoženja, torej niso sestavni del dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti za izdajo takega sklepa in na tem izpodbijani sklep niti ne temelji. Stroški hrambe zarubljenih stvari in stroški dražbe pa izhajajo iz računov, ki so v spisih, oziroma iz določb 84. členu ZDavP, torej oprava glavne obravnave na njihove višino ne bi mogla vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, tožničino pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.

Ker je o tožničinem zahtevku za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo že prvostopno sodišče in ta oprostitev velja za celoten upraven spor, torej tudi na pritožbeni stopnji, pritožbeno sodišče o tem zahtevku ni ponovno odločalo.