Asylum claim dismissed for abuse of process; applicant sought protection only to delay deportation.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Tožnik je izrazil namen zaprositi za azil v RS šele po štirih dneh svojega bivanja v centru za tujce, kamor je bil nastanjen z namenom, da bo odstranjen iz RS, in 30 let po svojem prihodu v RS. Na podlagi teh okoliščin je tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik zavajal oz. zlorabljal postopek in da je za azil zaprosil zgolj zaradi tega, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.2.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Tožena stranka je ugotovila in ni sporno, da je tožnik izvorno državo (BiH) zapustil leta 1976 zaradi zaposlitve; da mu je 1993 v Republiki Sloveniji potekel delovni vizum in se je od takrat dalje v Republiki Sloveniji nahajal ilegalno; da je bil dne 18.1.2006 nastanjen v Centru za tujce z namenom odstranitve iz države (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani), kjer je 22.1.2006 izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil; da je na predpisanem obrazcu prošnjo za azil vložil dne 30.1.2006 (v kateri je navedel, da je za azil zaprosil, ker si ne želi, da bi ga še kdaj ustavila policija in ga odpeljala v Center za tujce, ker pa mu je bila vloga za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje zavrnjena, si mora nekako urediti svoj status). Tudi po presoji sodišča so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za odločitev v pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil), ker je že na podlagi same prošnje za azil očitno, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov in je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea 36. člena ZAzil).

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe in navaja, da je Musliman, da je v njegovi rojstni vasi večinsko srbsko prebivalstvo, da so Srbi med vojno porušili njegovo hišo in se nima kam vrniti. Zato se je pred leti zatekel v Republiko Slovenijo, kjer je tudi delal. Če bi ga sodišče prve stopnje zaslišalo, bi se lahko prepričalo, da so na njegovi strani take okoliščine, ki narekujejo priznanje azila v Republiki Sloveniji. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, ki je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil, ki je veljal v času odločanja. Tudi pritožbeno sodišče tako kot prvostopno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil in odločila v tako imenovanem pospešenem postopku. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, organ o stvari namreč takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne med drugim tudi iz razlogov, če prošnja za azil temelji na namernem zavajanju, ali če se postopek zlorablja (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), ali če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov oziroma, če je iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Za zavajanje oziroma zlorabo postopka pa se šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi se odložila prisilna odstranitev (5. alinea 36. člena ZAzil).

Iz izpodbijane sodbe, ki temelji na dejanskem stanju, ki ga je ugotovila tožena stranka, in je podprto z dokazili v upravnem spisu, izhaja, da je tožnik izrazil namen zaprositi za azil v Republiki Sloveniji šele po štirih dneh svojega zadnjega bivanja v Centru za tujce (kamor je bil nastanjen z namenom, da bo odstranjen iz Republike Slovenije) in 30 let po svojem prihodu v Republiko Slovenijo. Na podlagi teh okoliščin je tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek in da je za azil zaprosil zgolj zaradi tega, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države.

Ker po presoji pritožbenega sodišča obstaja že navedeni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, ugotavljanje obstoja drugih razlogov za tako odločitev, glede na to, da po 2. odstavku 35. člena ZAzil zadošča že obstoj enega od tam navedenih razlogov, ni potrebno.

Po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika, kot je ta predlagal, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva, zato ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 4. odstavka 72. člena ZUS. Glede na zgoraj navedene razloge za zavrnitev pritožbe pritožbeno sodišče meni, da dejansko stanje, ki je pravno pomembno za odločitev v tej zadevi (5. alinea 36. člena ZAzil), niti ni sporno. Tožnik je v prošnji za azil sam izjavil, da je prošnjo za azil vložil, ker si je želel urediti status in ga policija ne bi več ustavljala (točka 32). Že ta izjava je po presoji pritožbenega sodišča dovolj za sklep, da je prošnjo za azil podal zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije in druge ugotovitve, ki naj bi jih sodišče prve stopnje pridobilo z njegovim zaslišanjem, za odločitev na navedeni pravni podlagi niti niso pomembne.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.