Administrative court dismissed appeal because plaintiff lost legal interest after main removal process concluded.

Ob reševanju pritožbe se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1613/2001-27 z dne 7.5.2003, razveljavi in tožba zavrže.

[JEDRO]

Tožeča stranka nima več pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu zaradi izločitve, če je bil postopek, v katerem je zahtevala izločitev, že pravnomočno končan.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbe tožeče stranke zoper sklepe tožene stranke z dne 20.9.2001. Z navedenimi sklepi je tožena stranka odločila o zahtevi tožeče stranke za izločitev Vlade RS, predsednika Vlade RS in ministrov v postopku za podelitev koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za opravljanje storitev UMTS/IMT-2000. Tožeča stranka je dne 3.9.2001 vložila zahtevo za revizijo navedenega postopka in istočasno zahtevala izločitev.

Tožena stranka je zahtevi za izločitev Vlade RS in predsednika Vlade RS zavrgla na podlagi 4. odstavka 65. člena Zakona s splošnem upravnem postopku (ZUP), zahtevo za izločitev ministrov pa zavrnila, ker tožeča stranka ni navedla okoliščin, ki bi vzbujale dvom o nepristranosti ministrov.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz vsebine zahteve za revizijo izhaja, da tožeča stranka izpodbija določbe Uredbe o podelitvi koncesij za uporabo radiofrekvenčnega spektra za opravljanje storitev UMTS/IMT 2000 (Uredba, Uradni list RS, št. 16/2001), ki se nanašajo na pristojnost tožene stranke. Tožeča stranka meni, da je Uredba v delu, ki kot izvajalca javnega razpisa, to je naročnika, kot koncedenta opredeljuje Vlado RS, v nasprotju z določbo Zakona o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 30/2000). Ta namreč v 5. členu določa, da javni razpis izvede Agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo RS, v 5. odstavku 156. člena pa določa, da ima do začetka delovanja navedene agencije vse pristojnosti agencije Uprava za telekomunikacije RS. Skladnost Uredbe z zakonom pa ni upravna stvar, ampak je lahko predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Glede na navedeno, sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da bi moralo o izločitvi Vlade RS odločati Vrhovno sodišče RS.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da s tožbo ni izpodbijala veljavnosti Uredbe. Upravni spor je sprožila zaradi izločitve Vlade RS, predsednika Vlade RS in ministrov kot uradnih oseb v smislu 37. člena ZUP. Predmet upravnega spora je torej odločitev o upravni stvari. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijane sklepe tožene stranke.

Ob reševanju pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi obstaja razlog, zaradi katerega se tožba zavrže.

Predmet upravnega spora so sklepi Vlade RS, s katerimi je ta na podlagi določb ZUP odločila o zahtevi tožeče stranke za izločitev Vlade RS, predsednika Vlade RS in ministrov v postopku javnega razpisa za podelitev koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za opravljanje storitev UMTS/IMT-2000 Namen instituta izločitve je v zagotovitvi objektivnosti in nepristranosti pri delu in odločanju v upravnem postopku. Stranka mora izločitev uradne osebe zahtevati takoj, ko izve za izločitveni razlog. Odločba, pri katere izdaji je sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti izločena, je izpodbojna. Po določbi 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če je pri odločanju in vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena. Stranka jo lahko izpodbija s pritožbo v upravnem postopku in s tožbo v upravnem sporu.

Glede na navedeno ima stranka pravni interes v upravnem sporu zaradi dokončne negativne odločitve o njeni zahtevi za izločitev do odločitve o glavni stvari.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka tožbo zoper sklepe Vlade RS vložila dne 4.10.2001. Med upravnim sporom pa je bil postopek, v katerem je tožeča stranka zahtevala izločitev, končan z odločbo Vlade RS z dne 22.11.2001, s katero je bila podeljena koncesija za uporabo radiofrekvenčnega spektra za opravljanje storitev UMTS/IMT-2000. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila tožbo, katero je upravno sodišče RS zavrglo s sklepom št. U 2088/2001 z dne 30.1.2002, potrjenim s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 275/2002 z dne 28.2.2002. Ker je bilo torej med upravnim sporom o glavni stvari pravnomočno odločeno, si tožeča stranka tudi, če bi s tožbo uspela, ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja. Zato sodišče prve stopnje potem, ko je bil postopek, v katerem je tožeča stranka zahtevala izločitev, pravnomočno končan, ni imelo podlage za odločanje na podlagi 59. člena ZUS, ampak bi moralo tožbo zavreči zaradi razloga iz 4. točke 34. člena ZUS. Ker ni tako ravnalo, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti skladno s 1. odstavkom 75. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.