Administrative court quashes free legal aid decision due to flawed asset verification procedure violating due process rights.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Ko je tožena stranka ugotovila drugačne podatke o premoženju, kot sta jih navajala tožnika, bi morala izvesti poseben ugotovitveni postopek, v njem tožnika soočiti s svojim ugotovitvami in jima dati možnost, da se o njih izreče. Zaradi nepopolno izvedenega ugotovitvenega postopka je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede vpliva spornih (kasneje odkritih) nepremičnin na vsebinsko upravičenost tožnikov do že dodeljene brezplačne pravne pomoči.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 31.1.2006, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovila, da je bila tožnikoma neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč (BPP) z odločbo z dne 5.5.2005; z 2. točko izreka jima je tožena stranka naložila vračilo neupravičeno prejete BPP, in sicer v znesku, ki bo izplačan odvetnici B.Š. na podlagi sklepa o odmeri stroškov, ki se izplačajo iz naslova BPP, o čemer bo tožena stranka tožnika pozvala pisno takoj po pravnomočnosti navedenega sklepa; v 3. točki izreka pa odločila, da sta tožnika dolžna neupravičeno prejeto BPP vrniti v roku 8 dni od prejema pisnega poziva k plačilu pod tam navedenimi pogoji (do takrat brezobrestno, po poteku 8-dnevnega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude plačila).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbe 3. in 4. odstavka 20. člena in 42. in 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP - Uradni list RS, št. 48/2001). Sodišče prve stopnje navaja, da mora biti za uporabo teh določb izkazan namen prosilca, da si bo z zamolčanjem podatkov neupravičeno pridobil BPP.

Postopek dodeljevanja BPP se izvaja po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002 in 73/2004), v katerih je poudarjena pravica strank, da s sodelovanjem v vseh fazah postopka zavarujejo svoje pravice in pravne interese ter dolžnost upravnih organov, da jim pri tem pomagajo. Sodišče prve stopnje citira določbe 7., 8., 9., 145. in 146. člena ZUP in specialne določbe 1. odstavka 37. člena ZBPP, po kateri mora pristojni organ za BPP pri odločanju o prošnji upoštevati načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka. Po tem načelu, ki se seveda navezuje na temeljno načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP, je namreč treba postopek sicer voditi hitro in s čim manjšimi stroški, vendar pa tako, da se pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke in izda zakonita in pravilna odločba. Navedeno še posebej velja v obravnavanem primeru, ko gre za preklic že dodeljene BPP in v zvezi s tem povrnitev stroškov, kar po presoji sodišča terja še posebej pazljivo in vsestransko obravnavo.

Upoštevaje navedeno, bi po mnenju sodišča prve stopnje morala tožena stranka v primeru, ko je po lastnem preverjanju ugotovila drugačne podatke o premoženju, kot sta jih navajala tožnika, izvesti poseben ugotovitveni postopek, v njem tožnika soočiti s svojimi ugotovitvami in jima dati možnost, da se o njih izrečeta in predstavita svoje nasprotne argumente ter potem na podlagi tako popolno ugotovljenega dejanskega stanja zadeve odločiti o tem, ali so podani pogoji za izdajo izpodbijane odločbe oziroma za postopanje po 3. in 4. odstavku 20. člena ZBPP. Po mnenju sodišča prve stopnje bi lahko le v takem ugotovitvenem postopku tožena stranka ugotovila, da bi bila njena odločitev o dodelitvi BPP drugačna oziroma negativna, če bi tožnika pred izdajo odločbe o dodelitvi BPP navedla prave in popolne podatke o premoženju, kar bi že bil eden izmed močnih argumentov za presojo, da sta tožnika podatke o premoženju zamolčala z namenom neupravičene pridobitve BPP. Dodatna argumentacija v navedeni smeri bi po mnenju sodišča prve stopnje lahko izhajala iz navedb strank v ugotovitvenem postopku in iz drugih tam presojenih dejstev in okoliščin.

V obravnavani zadevi je iz podatkov in listin v upravnih spisih razvidno, da takšen ugotovitveni postopek glede okoliščin, na katere tožena stranka opira svojo izpodbijano odločbo, ni bil izpeljan. Svoje presoje, da sta tožnika podatke zamolčala z namenom neupravičene pridobitve BPP, po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka ni ustrezno argumentirala, saj jo je utemeljila zgolj na dejstvu, da tožnika spornih nepremičnin v svoji vlogi nista navedla.

Zaradi nepopolno izvedenega ugotovitvenega postopka je po mnenju sodišča prve stopnje ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede vpliva spornih in kasneje odkritih nepremičnin na vsebinsko upravičenost tožnikov do že dodeljene BPP. Tožena stranka se v upravnem postopku ni opredelila in se tudi ni mogla do tožbenih ugovorov tožnikov, da gre za vrednostno nepomembno premoženje, ki ne bi moglo vplivati na njuno pravico do dodelitve BPP, da so vse nepremičnine le sestavni del njunega kmetijskega gospodarstva, da so kmetijska zemljišča že tako ali tako zajeta v izkazanem katastrskem dohodku in da je tudi traktor le pritiklina njunega kmetijskega gospodarstva. Sicer pa tožena stranka traktorja in hčerinega avta (glede katerega tožnika tudi pojasnjujeta okoliščine) v izpodbijani odločbi niti ni navedla kot kasneje odkrito premoženje.

Po mnenju sodišča prve stopnje upravni postopek v obravnavanem primeru ni bil izveden v skladu z določbami ZUP, posledično temu pa tožnika v postopku nista imela možnosti, da se izrečeta o stališčih in ugotovitvah tožene stranke, posledično temu pa je ostalo tudi dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno. Zato je prišlo do bistvene kršitve določb postopka po 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS in je bilo treba izpodbijano odločbo iz tega razloga odpraviti.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja svoje navedbe v izpodbijani odločbi in še dodaja:

Organ za BPP lahko v primerih, ko so podani razlogi za uporabo določbe 2. odstavka 43. člena v zvezi s 3. odstavkom 20. člena ZBPP, odloči po skrajšanem postopku in takoj odloči v primeru, kot je obravnavani, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev, ki so organu znana. Dejansko stanje je bilo v obravnavanem primeru v celoti in popolnoma ugotovljeno že s pridobitvijo podatkov iz uradnih evidenc (zemljiška knjiga), zato po njeni presoji načelo zaslišanja stranke v obravnavanem primeru ni bilo kršeno. Podlaga za njeno odločitev na podlagi 2. odstavka 43. člena v zvezi s 4. odstavkom 20. člena ZBPP je bila tako na podlagi podatkov, pridobljenih iz uradnih evidenc, nesporno ugotovljena, opustitev vseh za odločitev o zadevi pravno pomembnih okoliščin s strani tožnikov in ugotovitev drugačnega premoženjskega stanja tožnikov po odobritvi brezplačne pravne pomoči, zaradi česar po njenem mnenju posebni ugotovitveni postopek ni bil potreben. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo tožnikov zavrne in potrdi njeno izpodbijano odločbo.

Tožnika in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da so utemeljeni razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi za ugoditev tožbi tožnikov in odpravi izpodbijane odločbe, in sicer: da bi morala tožena stranka v primeru, ko je po lastnem preverjanju ugotovila drugačne podatke o premoženju, kot sta jih navajala tožnika, izvesti poseben ugotovitveni postopek, v njem tožnika soočiti s svojimi ugotovitvami in jima dati možnost, da se o njih izrečeta in predstavita svoje nasprotne argumente ter na podlagi tako popolno ugotovljenega dejanskega stanja zadeve odločiti o tem, ali so podani pogoji za izdajo izpodbijane odločbe oziroma za postopanje po 3. in 4. odstavku 20. člena ZBPP s tem, da bi dodatna argumentacija v navedeni smeri lahko izhajala iz navedb strank v ugotovitvenem postopku in iz drugih tam presojenih dejstev in okoliščin; svoje presoje, da sta tožnika zamolčala podatke o premoženju z namenom neupravičene pridobitve BPP, tožena stranka ni ustrezno argumentirala, saj jo je utemeljila zgolj na dejstvu, da tožnika spornih nepremičnin v svoji vlogi nista navedla; da je zaradi nepopolno izvedenega ugotovitvenega postopka ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede vpliva spornih in kasneje odkritih nepremičnin na vsebinsko upravičenost tožnikov do že dodeljene BPP (z odločbo tožene stranke z dne 5.5.2005); da se tožena stranka v upravnem postopku ni opredelila in se tudi ni mogla do tožbenih ugovorov tožnikov, da gre za vrednostno nepomembno premoženje, ki ne bi moglo vplivati na njuno pravico do dodelitve BPP, da so vse nepremičnine le sestavni del njunega kmetijskega gospodarstva, da so kmetijska zemljišča že tako ali tako zajeta v izkazanem katastrskem dohodku in da je tudi traktor le pritiklina njunega kmetijskega gospodarstva (sicer pa tožena stranka traktorja in hčerinega avta, glede katerega tožnika tudi pojasnjujeta okoliščine, v izpodbijani odločbi niti ni navedla kot kasneje odkrito premoženje).

Glede na navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da upravni postopek v obravnavanem primeru ni bil izveden v skladu z določbami ZUP in posledično temu tožnika v postopku nista imela možnosti, da se izrečeta o stališčih in ugotovitvah tožene stranke, posledično temu pa je ostalo tudi dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbi tožnikov in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZUS zadevo vrnilo toženi stranki, da v ponovljenem postopku v skladu z njegovim napotilom, ker je prišlo do bistvene kršitve določb postopka po 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS, na podlagi dopolnjenega dejanskega stanja ponovno odloči o upravičenosti tožnikov do brezplačne pravne pomoči.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.