Appeal dismissed; appeal rejected for being incomprehensible due to missing legal remedy specification.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Ker je od tega, s katerim pravnim sredstvom tožnik izpodbija odločbo, odvisna stvarna pristojnost za odločanje, je vloga iz katere ni razvidno, katero izredno pravno sredstvo je uveljavljal tožnik, nerazumljiva in je ni mogoče obravnavati. Take nerazumljive vloge ni dovoljeno zavreči temveč mora organ storiti, kar je treba, da se pomanjkljivosti odpravijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo sklep tožene stranke z dne 11. 10. 2000 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Občinske uprave Občine K.G. z dne 8. 9. 2000, s katerim je ta kot prepozen zavrgla tožnikov predlog za razveljavitev odločbe Komiteja za urejanje prostora Skupščine Občine J. z dne 25. 11. 1982, s katero je bila I.S. iz M. priznana prednostna pravica uporabe za gradnjo individualne stanovanjske hiše na zemljišču parcela št. 1293/18 in 1293/19, k.o. D.

Tožena stranka je pritožbo zavrnila, ker tožnik v pritožbi ni navedel nobenega dokaza, ki bi izkazoval, da je bil predlog za razveljavitev odločbe vložen v predpisanem roku.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje kot razlog za odpravo odločbe navaja bistveno kršitev določb postopka, in sicer določbe 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), ki je veljala v času vložitve tožnikove vloge. Po presoji sodišča je bila tožnikova vloga z dne 4. 8. 1999 nepopolna. Z navedeno vlogo je tožnik zahteval razveljavitev odločbe o priznanju prednostne pravice uporabe za gradnjo z dne 25. 11. 1982 in spremembe te odločbe z dne 31. 5. 1993 in predlagal izdajo odločbe o izgubi prednostne pravice uporabe za gradnjo. Glede na to, da tožnik v vlogi ni konkretno opredelil, na podlagi katerega pravnega sredstva naj bi odločal upravni organ in glede na to, da sta bili sporni odločbi izdani v postopkih, v katerih tožnik ni bil stranka, organ prve stopnje pa tožnikove vloge ni dopolnjeval v smislu določbe 68. člena ZUP 1986, oziroma sploh ni ugotavljal pravnega interesa tožnika v spornih postopkih, je bilo ravnanje prvostopnega upravnega organa nezakonito. Ker tožena stranka te nepravilnosti ni odpravila je nezakonita tudi njena odločba. Zato bo v ponovnem postopku potrebno razčistiti vprašanje vsebine tožnikovega zahtevka kot tudi pravnega interesa zanj in v primeru obstoja pravnega interesa tudi, če in za katero izredno pravno sredstvo gre, in glede na to tudi vprašanje stvarne pristojnosti za odločanje.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sklicuje se na določbo 2. odstavka 125. člena ZUP 1986, po kateri lahko upravni organ vlogo zavrže, če iz same vloge izhaja, da ni pogojev za uvedbo postopka. Ker je bila tožnikova zahteva vložena po izteku rokov za vložitev vseh izrednih pravnih sredstev, je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je vlogo zavrgel. Glede na navedeno je vprašanje, ali je tožnik sploh upravičen vložiti izredno pravno sredstvo in kakšno pravno sredstvo je vložil, za rešitev zadeve nepomembno. Tudi v primeru, ko bi se izkazalo, da ima tožnik pravni interes in bi se izjasnil, za katero izredno pravno sredstvo gre, bi bili treba njegovo vlogo, ker je bila vložena prepozno, zavreči. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožeča stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih navaja sodišče, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 67. in 68. člena ZUP 1986, na kateri se tudi sklicuje sodišče prve stopnje. Po navedenih določbah mora biti vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava (67. člen ZUP 1986). Če ima vloga takšno formalno pomanjkljivost, da je ni mogoče obravnavati, ali če je vloga nerazumljiva ali nepopolna, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči, ampak mora organ storiti, kar je treba, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti vložniku rok, v katerem se mora to zgoditi. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, to pa potrjujejo tudi podatki spisa, tožnik v vlogi ni navedel katero izredno pravno sredstvo uveljavlja. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikova vloga nerazumljiva in je ni mogoče obravnavati. Od tega, s katerim izrednim pravnim sredstvom tožnik izpodbija sporni odločbi, je namreč odvisna stvarna pristojnost za odločanje o tožnikovi vlogi. Odločba se namreč lahko razveljavi v obnovljenem postopku, po nadzorstveni pravici ter s privolitvijo ali na zahtevo stranke. Medtem, ko je za odločanje o obnovi postopka in o razveljavitvi odločbe s privolitvijo ali na zahtevo strank pristojen organ, ki je izdal prejšnjo odločbo, je za odločanje o razveljavitvi odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi 263. člena ZUP 1986 pristojen organ druge stopnje. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni ugovor, da za odločanje o zadevi ni pomembno kakšno izredno pravno sredstvo je vložil tožnik.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.