Appeal dismissed; five-year objective deadline for procedure renewal overrides one-month subjective filing deadline.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnikov, da bi zanju moral veljati subjektivni rok enega meseca za vložitev predloga za obnovo postopka iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP. Tožnika sta sicer vložila predlog za obnovo postopka znotraj enomesečnega subjektivnega roka, vendar je pred tem že potekel objektivni rok iz četrtega odstavka 263. člena ZUP, ki teče od dneva vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v prvotnem postopku in ne od vročitve odločbe stranskim udeležencem.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 3.7.2003. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote L. z dne 9.5.2001 in odločila, da se zavrže predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem Upravne enote L. z dne 4.4.1995, s katerim je bilo investitorjem P.F., P.D., P.J. in B.P._K. izdano dovoljenje za gradnjo stanovanjskega prizidka k obstoječi stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. 979/7 k.o. G. Prvostopni upravni organ je z odločbo z dne 9.5.2001 navedeni predlog tožnikov za obnovo postopka zavrnil, ker je ugotovil, da okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe.

Po oceni tožene stranke v zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki med drugim za predlog za obnovo postopka določa tudi pogoj pravočasnosti. Ker ZUP v četrtem odstavku 263. člena določa, da se po preteku petih let od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati, v tej zadevi pa je bil predlog za obnovo postopka podan po izteku navedenega roka, je bilo zato treba predlog zavreči v skladu z 2. odstavkom 267. člena ZUP.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da sta tožnika vložila predlog za obnovo postopka na podlagi 9. točke 260. člena ZUP. V 263. členu ZUP so določeni roki, v katerih stranka lahko predlaga obnovo postopka. Za primer iz 9. točke 260. člena ZUP je tako določen subjektivni rok enega meseca od dneva, ko je bila stranki (predlagatelju obnove) odločba vročena (5. točka 1. odstavka 263. člena ZUP). Vendar pa je v 4. odstavku 263. člena določeno, da se po preteku petih let od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Gre za objektivni rok, ki je določen tako za upravičene predlagatelje kot tudi za organ. Izjemo sicer določa 5. odstavek 263. člena ZUP, ki pa se nanaša samo na razloge po 2., 3. in 4. točki 260. člena, ne pa tudi na 9. točko 260. člena ZUP. Že pred vložitvijo predloga za obnovo postopka, ki je bil vložen dne 14.2.2001, pa je potekel objektivni rok petih let od vročitve gradbenega dovoljenja z dne 4.4.1995 (takratnim) strankam tega postopka. Iz priloženih povratnic je razvidno, da je bilo gradbeno dovoljenje vročeno F.P., J.P., D.P., B.P. - K. in J.D. dne 10.4.1995. Objektivni rok petih let se prične šteti od dneva, ko je bila odločba vročena strankam, ki so takrat v postopku sodelovale in ne od dneva, ko je bila odločba vročena zainteresiranemu predlagatelju obnove postopka.

Tožnika vlagata zoper navedeno sodbo pritožbo, ker se ne strinjata z odločitvijo sodišča prve stopnje. Navajata, da jima je bilo gradbeno dovoljenje vročeno 23.1.2001, predlog za obnovo postopka pa sta vložila 14.2.2001, torej znotraj enega meseca. Zato tožena stranka njunega predloga za obnovo ne bi smela zavreči, prvostopno sodišče pa ne zavrniti tožbe. Dejstvo, da je za stranke, ki so sodelovale v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, petletni rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP že potekel, pri tem ni pomembno. ZUP v 5. točki 1. odstavka 263. člena za osebe, ki niso imele možnosti sodelovati v postopku, pa bi jo morale imeti, ravno zaradi tega določa posebnost, da zanje teče rok od vročitve odločbe njim. Ker tega sodišče ni upoštevalo je zmotno uporabilo navedene določbe ZUP. Sklicujeta se na sodno prakso, povzeto iz komentarja 252. člena starega ZUP 1986. Določba 263. člena novega ZUP je v 1., 4. in 5. odstavku enaka kot določba 252. člena starega ZUP 1986 v 1., 3. in 4. odstavku. Sodišče prve stopnje bi se moralo držati navedene sodne prakse. Po njima dostopnih podatkih navedena sodna praksa do danes ni bila spremenjena (na primer sodba Vrhovnega sodišča RS, št. U 227/92-9 z dne 3.6.1993). Ker je prvostopno sodišče brez obrazložitve zakaj odločilo v nasprotju s sodno prakso, je s tem kršilo njune pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njuni tožbi ugodi, odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v nov postopek, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu, investitorica B.P. - K. v odgovoru na pritožbo navaja, da je stališče tožnikov napačno. Objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iz 4. odstavka 263. člena ZUP se ne more podaljšati. Izjeme določa 5. odstavek 263. člena. Tožnika sta vložila predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena, izjema za ta razlog ni predvidena. Stališče sodne prakse, na katero se tožnika sklicujeta, se lahko uporabi le ob upoštevanju pravočasnosti predloga za obnovo postopka z vidika subjektivnega roka, ki se pa še izteče v okviru objektivnega roka. Po izteku objektivnega roka, je subjektivni rok nepomemben. Predlagata, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih v izpodbijani sodbi pri tem navaja, so pravilni in imajo podlago v določbah 4. odstavka 263. člena ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in 70/00), ki je bil v veljavi v času odločanja o predlogu tožnikov za obnovo postopka.

Četrti odstavek 263. člena ZUP določa, da se po preteku petih let od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. Navedeni rok je objektivni materialni rok, ki velja za stranke in za organ in teče od vročitve dokončne odločbe strankam. V danem primeru so bile te stranke investitorji F.P., J.P., D.P., B.P. - K. in J.D. Ker je bilo navedenim investitorjem gradbeno dovoljenje, glede katerega sta tožnika predlagala obnovo postopka iz razloga 9. točke 260. člena ZUP, vročeno dne 10.4.1995, je petletni objektivni rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP potekel dne 10.4. 2000. Pravilna je tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil predlog za obnovo postopka, ki sta ga tožnika vložila dne 14.2.2001, vložen prepozno in ga je zato tožena stranka ob reševanju pritožbe pravilno zavrgla.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnikov, da bi zanju moral veljati subjektivni rok enega meseca za vložitev predloga za obnovo postopka iz 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP. Tožnika sta sicer vložila predlog za obnovo postopka znotraj navedenega enomesečnega subjektivnega roka, vendar je pred tem že potekel petletni objektivni rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP. Navedeni rok pa, kot že navedeno, teče od vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v prvotnem postopku, in ne od vročitve odločbe stranskim udeležencem.

Položaj stranskih udeležencev je v novem ZUP glede na ZUP 1986 na novo urejen. To izhaja na primer že iz določb 2. odstavka 229. člena, 4. odstavka 235. člena in 9. točke 260. člena ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in 70/00), ki je veljal v času odločanja. Namen novega zakona je stranskemu udeležencu preprečiti zlorabo pravice do udeležbe v postopku, storjeno z opustitvijo zahteve za vstop v postopek med postopkom na prvi stopnji zaradi zavlačevanja postopka. Ta zakonodajalčev namen je še posebej razviden iz dopolnitve 9. točke 260. člena, po kateri zakon zlorabo pravice do udeležbe v postopku sankcionira tako, da stranskemu udeležencu njegove neudeležbe v prvotnem postopku ne priznava za obnovitveni razlog. Ker gre torej v ZUP za novo ureditev položaja stranskega udeleženca v postopku, je zato neutemeljen ugovor tožnikov, da je sodišče prve stopnje glede tega spremenilo sodno prakso. Iz istega razloga je prav tako neutemeljeno tudi sklicevanje tožnikov na komentar k 252. členu starega ZUP 1986. Ker je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno uporabilo citirane določbe ZUP, ni kršilo pravice tožnikov do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.