Supreme Court dismisses appeal; denationalization claimants are parties in building permit proceedings.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

V postopku izdaje gradbenega dovoljenja ima denacionalizacijski upravičenec položaj stranke. Sicer prepozno vloženo pritožbo je potrebno obravnavati kot predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14.3.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote Ljubljana ... z dne 23.4.1997, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel pritožbe F.P., A.P., J.P., C.A. in J.P. zoper izdana gradbena dovoljenja z dne 11.10.1995, 20.9.1996 in 9.12.1996 iz razloga, ker je pritožba vložena po neupravičeni osebi ter Upravni enoti Ljubljana ... naložila, naj šteje navedene pritožbe kot predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenih dovoljenj in o tem predlogu odloči v skladu z 256. in 257. členom Zakona o splošnem upravnem postopku ZUP (1986). Vlagatelji denacionalizacijskega zahtevka (v upravnem postopku: pritožniki) so izkazali pravni interes s sodelovanjem v navedenih postopkih in imajo položaj stranke. V postopku niso sodelovali. Njihovo pritožbo bi zato moral organ šteti kot predlog za obnovo postopka in preizkusiti predlog.

Razlogom izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pritrjuje. Poudarja, da je v skladu s sodno prakso treba v primerih, ko postane v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pravica razpolaganja z zemljiščem sporna, ker denacionalizacijski postopek še ni pravnomočno končan, priznati denacionalizacijskemu upravičencu ali njegovemu pravnemu nasledniku položaj stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Stranka navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna in zakonita. Po njenem mnenju niso izpolnjeni ne formalni in ne vsebinski pogoji za obnovo postopka. Pritožniki (v upravnem postopku denacionalizacijski upravičenci) niso niti dejanski niti zemljiškoknjižni lastniki nepremičnin. 88. člen ZDen ne pride v poštev.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno (ne)priznanje položaja strank denacionalizacijskim upravičencem v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za posege v prostor, ki se nanaša tudi na zemljišča, za katera je bil vložen denacionalizacijski zahtevek.

Položaj stranke je urejen v 49. in 50. členu ZUP (1986). Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je tudi izkazana pravica graditi na določenem zemljišču (1. alinea 36. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO). Ta pa lahko zaradi določbe 1. odstavka 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) postane v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sporna. Zato je treba denacionalizacijskem upravičencu priznati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja položaj stranke. V nasprotnem primeru ne bi mogel učinkovito varovati pravice, ki mu gredo po določbah ZDen. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče tožene stranke, da denacionalizacijski upravičenci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izkazujejo svoj pravni interes in imajo kot stranka pravico vložiti zahtevo za obnovo postopka. To pa pomeni, da je tožena stranka pravilno odločila, ko je odpravila sklep Upravne enote Ljubljana ..., s katerim je bila njihova pritožba zavržena, ker naj bi jo vložile neupravičene osebe. Pravilno je naložila upravnemu organu prve stopnje, da s sicer prepozno vloženo pritožbo ravna kot s predlogom za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenih dovoljenj. Pritožbeni ugovori - (glede na navedeno pravilno stališče) ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.