Court dismisses appeal against court fees order, ruling applicant failed to prove financial hardship for exemption.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Odločba o odmeri sodnih taks se izda na zahtevo taksnega zavezanca.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks (1. točka izreka) ter odločilo, da se tožniku odmeri sodna taksa za tožbo v višini 15.200,00 SIT in za opomin v višini 4.750,00 SIT oziroma skupaj 19.950,00 SIT, ki ju je dolžan plačati v roku 15 dni in v tem roku predložiti originalno dokazilo.

V razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da je taksna obveznost za tožbo v višini 800 točk (tarifna številka 27. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah dalje, ZST) nastala ob njeni vložitvi (11.7.2005), za taksni opomin v višini 250 točk (tarifna številka 37 Taksne tarife ZST) pa dne 13.7.2005; višina takse znaša 19,00 SIT po Sklepu o uskladitvi vrednosti točke po Zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS; št. 77/02). Ker tožnik na poziv sodišča (17.1.2006) svoje zahteve z dne 10.8.2005 za oprostitev plačila sodnih taks ni dopolnil z dokazili, navedenimi v 1. odstavku 13. člena ZST, ni izkazal utemeljenosti predloga za taksno oprostitev. Tožnikove navedbe, da se po Zakonu o pravdnem postopku pridrži odločitev o plačilu sodnih taks do izdaje sodbe, je zavrnilo s sklicevanjem na 3. odstavek 23. člena ZUS.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da naj ne bi bil zavezanec za plačilo spornih sodnih taks, ker da naj bi bil po krivdi države brez zaposlitve. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje o pridržanju odločitve glede plačila sodnih taks do izdaje sodbe. Zahteva, da se mu zagotovi udeležba na naroku, na katerem bo sodišče odločalo o njegovem tožbenem zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo taksno obveznost tožnika in v skladu s 27. členom ZST na podlagi njegove vloge izdalo odločbo (sklep) o odmeri takse v pravilni višini. Tožnik ob vložitvi pritožbe 12.7.2005 ni plačal predpisanih sodnih taks. Če sodišče prejme po pošti vlogo, za katero sploh ni plačana ali ni plačana vsa taksa, ali če takšen zavezanec ne predloži potrdila o vplačilu vse takse, ki se plača v gotovini, pošlje sodišče taksnemu zavezancu opomin, naj v 15 dneh od vročitve opomina plača sodno takso (4. odstavek 26. člena ZST). Po tarifni številki 27 Taksne tarife ZST je v postopku v upravnem sporu treba za tožbo, s katero se začne upravni spor, plačati takso v višini 800 točk, za opomin, če taksa ni pravočasno plačana, pa 250 točk. Glede na to, da je vrednost točke 19,00 SIT, znaša znesek, ki ga je tožnik dolžan plačati, kot je naloženo s sklepom, za tožbo in opomin 19.950,00 SIT (1050 točk - 19,00 SIT). Tožnik kljub pozivu sodišča z dne 17.1.2006, v katerem so bile naštete listine, ki jih mora stranka predložiti, da izkaže utemeljenost predloga za oprostitev plačila sodnih taks, le-teh ni predložil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik glede na 1. odstavek 13. člena ZST ni izkazal utemeljenosti svojega predloga za oprostitev plačila sodnih taks, kar pomeni, da ni izkazal, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sam, ali se preživljajo njegovi morebitni družinski člani. Njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks zato utemeljeno ni bilo ugodeno.

Na drugačno odločitev ne vplivajo pritožbeni ugovori. Vrhovno sodišče lahko opravi glavno obravnavo, če misli, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotovi nova dejstva in izvesti nove dokaze (76. člen in 1. odstavek 76. člena ZUS). Ker v obravnavani zadevi ne dvomi v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, zahtevane glavne obravnave ni opravilo. V upravnem sporu se primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku le za tista vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS (1. odstavek 16. člena ZUS). Tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno razlaga 152. člen Zakona o pravdnem postopku, ki ga je uporabilo primerno, po katerem vsaka stranka predhodno krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Za odlog plačila zapadlih obveznosti pa tožnik ni zaprosil.

Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.