Appeal dismissed; compensation for nationalized property valued at time of nationalization using current valuation methods.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Odškodnina za podržavljeno premoženje se v denacionalizacijskem postopku določi po stanju premoženja ob podržavljenju, upoštevaje njegovo sedanjo vrednost. Ta se za kmetijska zemljišča ugotavlja po Odloku o načinu ugotavljanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.9.2004, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi in odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 9.2.2004 (1. točka izreka); odločila da sta tožnik in J.L. upravičena do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 2.740,60 DEM, vsak do 1/2, za podržavljeno nepremičnino parc. št. 2078/1 travnik 1. razreda v izmeri 1629 m2 vl. št. 1133 k.o. K. (2. točka izreka); v presežku nad odškodnino, določeno v 2. točki izreka, pa je zahtevek zavrnila (3. točka izreka). Ugotovila je namreč, da je prvostopni upravni organ s prvostopno odločbo odločil narobe, ko je zahtevo za denacionalizacijo v celoti zavrnil. Ugotovila je: da je pravni temelj za denacionalizacijo podan v 20. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen); kdo so upravičenci; da podržavljenega zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, ker je sedaj pozidano in je v lasti drugih fizičnih oseb in so zato podane ovire iz 3. odstavka 16. člena ZDen in iz 2. odstavka 32. člena ZDen; na podlagi odločbe o zaplembi z dne 3.9.1945 in podatkov iz zemljiškega katastra je ugotovila, da je bilo obravnavano zemljišče podržavljeno kot kmetijsko zemljišče in da ga je zato treba vrednotiti na podlagi 3. odstavka 44. člena ZDen ob upoštevanju Odloka o načinu ugotavljanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok).

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, ter se je nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je bilo obravnavano zemljišče ob podržavljenju kmetijsko zemljišče, tožnik pa česa drugega ni dokazal, se je odškodnina za to zemljišče v postopku denacionalizacije pravilno določila po 3. odstavku 44. člena ZDen in na podlagi Odloka.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje. Meni, da je prvostopno sodišče sledilo argumentom tožene stranke, ni pa upoštevalo dejanskega stanja, ustavnosti in pravičnosti. Meni, da je treba v postopku denacionalizacije upravičencem prisoditi pravično odškodnino, ta pa bi se morala določati po sedanji vrednosti, torej tudi po sedanjem stanju stvari. Ker so podržavljena zemljišča sedaj pozidana, bi bilo treba odškodnino zanje računati kot za komunalno opremljena stavbna zemljišča. Meni, da so upravičenci diskriminirani, saj tisti, ki jim je bilo zemljišče podržavljeno na drug način kot z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), dobijo odškodnino kot za kmetijska zemljišča, medtem ko upravičenci, ki jim je bilo zemljišče podržavljeno po ZNNZ, dobijo odškodnino kot za stavbna zemljišča. Ker je to dopustilo tudi ustavno sodišče, meni, da pri odločanju o vračanju podržavljenih zemljišč teh odločb ustavnega sodišča ni dopustno uporabljati, saj v nasprotju s 14. členom ustave povzročajo neenakost pred zakonom. Predlaga, da pritožbeno sodišče razsodi na podlagi sprememb Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 22/00 v nadaljevanju Navodilo), to je, da se podržavljeno zemljišče vrednoti kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče z vrednostjo 26,792 DEM za m2.

Tožena stranka, zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka Slovenska odškodninska družba d.d. L., na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Kot sta tožniku v obravnavanem primeru pravilno pojasnila že prvostopno sodišče in tožena stranka, se v postopku denacionalizacije vrednost podržavljenega premoženja določa po stanju premoženja v času podržavljenja ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odstavek 44. člena ZDen). Ta določba pomeni, da je treba v vsakem denacionalizacijskem postopku ugotoviti stanje premoženja v času podržavljenja (in v času vračanja) in nato njegovo vrednost ugotoviti na način, določen v 44. členu ZDen in podzakonskih predpisih, izdanih na njegovi podlagi. Ti pa vsebujejo metodologije, po katerih se za potrebe denacionalizacije ugotovi sedanja vrednost teh zemljišč, ne pa morda vrednost v času podržavljenja.

Če tožnik določbe 44. člena ZDen razlaga drugače kot pritožbeno sodišče, to na drugačno odločitev v tej stvari ne more vplivati. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove pritožbene navedbe, da bi bilo treba upoštevati sedanje stanje zemljišč in s tem izenačiti denacionalizacijske upravičence pri odškodninah in da bi bilo treba vrednost obravnavanega zemljišča določiti na podlagi Navodila.

Kot pravilno navajata prvostopno sodišče in tožena stranka, in to potrjujejo tudi upravni spisi (akt o podržavljenju, potrdila geodetske uprave), je bilo obravnavano zemljišče ob podržavljenju kmetijsko zemljišče, to je travnik 1. razreda v izmeri 1669 m2. Glede na to stanje se sedanja vrednost tega zemljišča po stanju ob podržavljenju izračuna na podlagi 3. odstavka 44. člena, torej glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj, z uporabo Odloka. Ta pa kot izhodiščno vrednost zemljišča določa 3,94 DEM/m2, kar je treba pomnožiti s površino podržavljenega zemljišča ter količnikom, ki je v prilogi tega Odloka predviden za vsako katastrsko kulturo in katastrski razred po katastrskih okrajih. Glede na ugotovljeno stanje obravnavanega zemljišča v času podržavljenja, je torej tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru določena pravilna in zakonita odškodnina za podržavljeno zemljišče.

Po 125. členu Ustave Republike Slovenije so sodniki pri sojenju vezani na ustavo in zakon. Zato tudi pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča na podlagi 1. in 3. odstavka 44. člena ZDen, ki ga je pravilno uporabilo tudi prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.