Administrative court dismissed appeal; building permit conditions limited to law and zoning plan only.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo so relevantni le pogoji, določeni z zakonom in zazidalnim načrtom. To pa pomeni, da v postopku za njegovo izdajo upravni organ ne more investitorju postavljati pogojev, ki jih zazidalni načrt ne določa.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.12.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 24.5.2002, s katero je bilo investitorju M.O. izdano enotno dovoljenje za spremembo namembnosti prizidka v gostinski lokal - pizzerijo, prizidavo vetrolova s stopniščem in ureditev letnega vrta na zemljišču parc. št. 86/5 k.o. G. predmestje II, pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka je ugotovila, da so za izdajo predmetnega enotnega dovoljenja za gradnjo izpolnjeni vsi zakoniti pogoji, tako z vidika lokacije kot tudi graditve objekta. Neposredna podlaga za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo glede lokacijskih pogojev je 23. člen Zakona o urbanističnem planiranju (ZUPla), ki se pod pogoji iz 82. in 85. člena ZUN, v zvezi s 3. členom Zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju, še uporablja. Obravnavani poseg po planskih dokumentih leži v območju urejanja VS 3/1 - R.d., v površinah, namenjenih stanovanjski gradnji in spremljajočim dejavnostim, za katerega velja Zazidalni načrt za zazidalni otok VS 5 R.d. in del VS 6 V. (Uradni list SRS, št. 32/84, v nadaljevanju: ZN). Ker gre za območje, ki se ureja z ZN, se enotno dovoljenje za spremembo namembnosti objekta ter za prizidavo objekta izda v skladu s pogoji iz lokacijske dokumentacije (5. odstavek 7. člena Pravilnika za izvajanje ZN), ki mora biti izdelana v skladu s pogoji iz ZN (23. člen ZUP1).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke, saj je predmetno enotno dovoljenje za gradnjo izdano v skladu s pogoji, določenimi z ZN in Pravilnikom za njegovo izvajanje, ki je sestavni del ZN. Presojen je bil tudi vpliv spremembe namembnosti prizidka v gostinski lokal-pizzerijo. Presojo je izvedla gospodarska družba E.N. in je bila podlaga za pozitivno soglasje zdravstvenega inšpektorja k spremembi namembnosti objekta. Zavrača tožničine tožbene ugovore ter navaja, da se postopka, v katerem se odloča o dovolitvi posega v prostor, stranski udeleženci (tak status ima tudi tožnica) udeležujejo zgolj iz razloga, da v njem varujejo svoje na zakon oprte pravne koristi. Stranski udeleženci so torej upravičeni, glede na okoliščine primera, uveljavljati le ugovore, ki se nanašajo na predvideno gradnjo zaradi vpliva bodočega objekta ali dejavnosti v njem, na njihove bivalne in življenjske pogoje. Tožnica pa v upravnem postopku ni navajala nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da bodo s predvidenim posegom v prostor, oziroma spremembo namembnosti dela objekta, kršene kakšne njene pravice in pravne koristi. Če pa tožnica meni, da lahko v postopku, kot je obravnavani, kot stranski intervenient varuje javni interes, je v zmoti. Sanitarno tehnične pogoje in varnost pred emisijami iz objektov, ki so v javnem interesu, so namreč dolžni varovati inšpekcijski organi in soglasodajalci po uradni dolžnosti. Neutemeljeno je tudi tožničino sklicevanje na pogoj, naveden v lokacijski informaciji z dne 26.7.2000, da naj bi bila ureditev gostinskega lokala dopustna le pod pogojem, da se s predvideno dejavnostjo strinjajo okoliški prebivalci. Upravni organ je dolžan presoditi, ali je predvidena gradnja oziroma sprememba namembnosti po urbanističnih predpisih dopustna ali ne, in če je dopustna, pod kakšnimi pogoji. V nobenem primeru pa organ, pristojen za gradnje, investitorjem ne more postavljati pogojev, ki jih ne določajo veljavni urbanistični predpisi, tako tudi ne pogoja, da je sprememba objekta in predvidena gradnja dopustna le ob soglasju sosedov, kot to zmotno zatrjuje tožnica.

Tožnica vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je lokacijska informacija, ki jo je podala lokalna skupnost, vsebovala pogoj za graditev, to je soglasje sosedov. Ta pogoj bi morali vsi organi, ki so odločali v zadevi spoštovati, saj gre za takšno dejavnost, ki je moteča. Sklicuje se na točko 4.1 tekstualnega dela ZN in navaja, da je presoja upravičenosti gradnje in določanje pogojev prepuščena lokacijski službi lokalne skupnosti. Poleg navedenega tekstualni del zazidalnega načrta vsebuje zapis "ali kakorkoli motilno vpliva na neposredno okolico". Dokumentacija, ki je bila podlaga za izdajo upravnega dovoljenja, mnenje in strokovna ocena družbe E.N. o vplivih na okolje pa je narejena pavšalno. S predvidenim posegom v prostor se bodo njene življenjske in bivalne okoliščine spremenile, saj je do sedaj živela v mirnem okolju, kar pa za v bodoče ni mogoče reči. Strinja se z ugotovitvijo, da javnopravnega interesa ne more zasledovati, vendar pa, kot je že navedla, javnopravni interes v konkretnem primeru sovpada tudi z njenim zasebnim interesom, ki ga skuša varovati v tem postopku. Ne strinja se z navedbo sodišča prve stopnje, da organ, pristojen za gradnjo, investitorjem ne more postavljati pogojev, ki jih ne določajo urbanistični predpisi. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijano enotno dovoljenje za gradnjo pravilno in zakonito. Sodišče prve stopnje, in pred njim tudi tožena stranka, sta pravilno ugotovila, da enotno dovoljenje za gradnjo, ki se izda na podlagi 33a člena ZGO, vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po ZGO (2. odstavek cit. člena).

V tem primeru je bila podlaga za izdajo izpodbijanega enotnega dovoljenja za gradnjo glede lokacijskih pogojev 23. člen ZUP1, ki se pod pogoji iz 82. in 85. člena ZUN in v zvezi s 3. členom Zakona o planiranju in urejanju prostora v predmetnem obdobju še uporablja. Po določbah 23. člena ZUP1a lokacijsko dovoljenje izda pristojni organ v skladu z zazidalnim načrtom. V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da se v skladu s 4. členom Pravilnika za izvajanje ZN, ki je sestavni del ZN, lahko izdeluje lokacijska dokumentacija za vse gradbene posege na objektih (novogradnje, dozidave, nadzidave, garaže idr.). Vsaka gradnja pa se bo v skladu s 7. členom pravilnika urejala z lokacijsko dokumentacijo, ta pa se bo naslanjala na izhodišča in urbanistične pogoje, podane v ZN, in sicer se za vse dozidave, nadzidave in vse druge spremembe obstoječih objektov lahko izda lokacijsko dovoljenje v skladu s pravili stroke in po pogojih lokacijske dokumentacije (7.5).

Neutemeljeno je tožničino sklicevaje na lokacijsko informacijo z dne 26.7.2000, po kateri naj bi bila ureditev gostinskega lokala dopustna pod pogojem, da se s predvideno dejavnostjo strinjajo okoliški stanovalci. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje in pred njim tudi tožene stranke, da so za izdajo predmetnega enotnega dovoljenja za gradnjo relevantni le pogoji, določeni z zakonom in zazidalnim načrtom. To pa pomeni, da v postopku za njegovo izdajo, upravni organ ne more investitorju postavljati pogojev, ki jih zazidalni načrt ne določa. Lokacijska informacija oziroma navedeni zapis v njej, tako ni relevantna za izdajo predmetnega upravnega dovoljenja, saj gre zgolj za sporočilo oziroma informacijo o predvideni gradnji.

Neutemeljen je tudi tožničin pritožbeni ugovor, ki se nanaša na strokovno oceno vplivov na okolje izdelovalca E.N. d.o.o. V postopku je bilo ugotovljeno, da je na podlagi navedene strokovne ocene, katere sestavni del je izračun ravni hrupa, podal pozitivno soglasje k spremembi namembnosti objekta za to pristojni zdravstveni inšpektor. Iz navedene strokovne ocene vplivov na okolje, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, je razvidno, da predvidena gostinska dejavnost ne bo presegala predpisanih normativov glede hrupa in drugih možnih emisij in ne bo ekološko problematična za okolico. Tožničino zatrjevanje o pavšalnosti izdelave navedene strokovne ocene je tako neutemeljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.