Administrative court dismissed appeal for inadmissible suit against non-final administrative acts under ZUS. The court ruled that the plaintiff's claim against intermediate acts was procedurally barred. The Supreme Court upheld the first-instance decision, confirming the suit was inadmissible. The court rejected the appeal because the plaintiff challenged non-final acts which do not allow direct administrative litigation. The court found no grounds for interim relief since the main claim was inadmissible. The decision clarifies the scope of admissible administrative actions under Slovenian law.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal and confirmed the first-instance court's decision to reject the plaintiff's lawsuit. The plaintiff challenged two administrative acts issued by the first-instance organ, claiming they were illegal and requesting interim relief. The court ruled that these acts were not final and thus could not be the subject of administrative litigation under the relevant law. Consequently, the court held the suit inadmissible and denied the request for interim measures as no conditions were met.
Legislator headnote
AI generated34. člen ZUS; 69. člen ZUS: Administrative litigation is inadmissible against non-final administrative acts, and interim relief cannot be granted if the main claim is procedurally barred.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
[JEDRO]
Tožba zoper upravni akt prve stopnje ni dopustna, zato je sodišče prve stopnje tožbo upravičeno zavrglo.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo proti odločbi Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 3.12.2001 in zoper sklep o dovolitvi izvršbe istega organa z dne 10.5.2005. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožnik izpodbija dva upravna akta, ki ju je izdal prvostopni organ in zoper katera je dovoljena pritožba, ne pa dokončna posamična akta, torej akta, zoper katera v upravnem postopku ni možno vložiti rednega pravnega sredstva (1. točka izreka). Upravni spor zoper taka akta ni dopusten.
Sodišče prve stopnje je zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa), ker za njeno izdajo niso bile izkazane procesne predpostavke. Začasno odredbo je mogoče izdati na podlagi 1. oziroma 2. odstavka 69. člena ZUS le tedaj, kadar je vsaj verjetno izkazana procesna predpostavka za meritorno obravnavanje zadeve v upravnem sporu. Zaradi zavrženja tožbe zato tudi ni bilo pogojev za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.
Tožnik v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, da sta obe izpodbijani odločbi nezakoniti in da ni bilo podlage za zavrženje tožbe. Sklicuje se na odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 10.8.2005, iz katere je razvidno, da zoper njo ni pritožbe po redni upravni poti ampak je dovoljen upravni spor z vložitvijo tožbe neposredno na upravno sodišče. Predlaga ugoditev pritožbi in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Odgovor na pritožbo ni bil vložen.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih je navedlo za to odločitev.
Iz tožbe izhaja, da je tožnik sprožil upravni spor zoper odločbo Inšpektorata za okolje in prostor - Območne enote L. in zoper sklep istega organa o dovolitvi izvršbe. Zahteval je, da sodišče izda začasno odredbo z začasno odložitvijo izvršbe in predlagal razveljavitev odločb Inšpektorata za okolje in prostor - Območne enote L. z dne 3.12.2001 in 10.5.2005. Na podlagi 1. odstavka 38. člena ZUS sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega zahtevka, ni pa vezano na tožbene razloge. Tožnik je s tožbo zahteval razveljavitev dveh upravnih aktov, ki jih je izdal organ prve stopnje, torej upravnih aktov, ki nista bila dokončna v upravnem postopku. Ker ta dva akta nista bila upravna akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, je sodišče pravilno uporabilo določbo 3. točke 1. odstavka 34. člena, ki je bil podlaga za zavrženje tožbe. Navedbe tožnika v pritožbi, da izpodbija odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 10.8.2005, pa so pritožbena novota in je zato pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, te odločbe pa s tožbo tudi ni izpodbijal in zato njene zakonitosti sodišče prve stopnje ni presojalo.
Pravilna je tudi odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, saj s tem, ko ni bilo pogojev za meritorno odločanje o zadevi tudi ni bilo pogojev za izdajo začasne odredbe po 1. oziroma 2. odstavku 69. člena ZUS. Izdaja začasne odredbe je, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, vezana na možnost meritorne odločitve o zadevi. Odločanje o začasni odredbi je vezano torej na dopustno tožbo in v ZUS ni pogojev, da bi o začasni odredbi sodišče lahko odločilo izven tega okvira.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (78. člen v zvezi z 68. členom ZUS).